Razgledi III: Je to brezčasno?

Eksperimentalni kratki film P. Whita pokaže natanko to, kar naslov obljublja: prvak v igri z jojojem Daniel Volk izvede 33 svojih najbolj zapletenih, sijajnih trikov s poskakujočo igračo, pri čemer je njegova spretnost prikazana v hipnotičnem počasnem posnetku. Ta film, ki je hkrati minimalističen performans, študija gibanja in ironična časovna kapsula predmestja 70. let prejšnjega stoletja, je prišel v Arsenalovo zbirko prek potujočega programa muzeja Whitney z naslovom Novi ameriški filmski ustvarjalci leta 1978 in ostaja eno manj videnih, bolj obskurnih del v arhivu. Film je izbral Urlich Zimeons (Berlinale – Forum Expanded).

Ta film, ki ga tvori dolga panoramska sekvenca, sestavljena iz podob, posnetih na koncu Stillwell Avenue na Coney Islandu (v New Yorku), je poklon grški glasbenici Leni Platonos in vrhunec serije vizualnih eksperimentov s statičnimi in gibljivimi podobami. Film je izbrala Mariya Nikiforova (Light Cone).

Kempinski je mističen in animističen kraj. Ljudje pridejo iz teme in v rokah držijo fluorescentne svetilke; govorijo o čarobnem svetu. »Danes imamo vesoljsko postajo. Kmalu bomo lansirali vesoljske ladje in nekaj satelitov, ki nam bodo omogočili pridobiti veliko več informacij o drugih postajah in drugih zvezdah.« Njihova pričevanja sprožijo zmedo in protislovje: nujno je drugo branje, da bi povsem razumeli, kaj se dogaja v tej edinstveni mešanici fikcije (znanstvene fantastike) in »resničnega« dokumentarca. Scenarij filma, ki je bil posnet v različnih mestih v Maliju, definirajo specifična pravila: intervjuvani ljudje si zamišljajo prihodnost in o njej govorijo v sedanjiku. Njihove upanja polne, poetične in duhovne zgodbe in fantazije so posnete in zmontirane na melodičen način; Kempinski tako domiselno postavi pred preizkušnjo naša eksotična pričakovanja in stereotipe o Afriki. Film je izbrala Marina Kožul (25 FPS).

Avtorski dokumentarni video kolaž vključuje posnetke, nastale na različnih krajih sveta, ki jih je avtor obiskal kot snemalec RTV Slovenija. Raznolikost estetik je prikazana skozi kompilacijo posnetkov iz različnih kontinentov. Ustaljen ritem različnih posnetkov te poenoti in razbije navidezne simbolne razlike. Video bi bila idealna vizualizacija Levi-Straussove antropološke teorije, ki jo je razvil v svoji knjigi Rasa in zgodovina. Uporabljena pesem skupine Buldožer »Svaki čovjek ima svoj blues« zdaj učinkuje na globalni ravni in zadeva najrazličnejše kulturne skupine ter ni več kritika, ki bi bila imanentna zgolj zahodnjaški družbi. Film po izboru Zavoda SCCA-Ljubljana, Postaja Diva.

Robert Fulton naredi nekaj neverjetnih stvari s fotografijo v časovnih presledkih, ki daje nadrealistično staccato gibanje prizorom večinoma z mesečino obsijane plaže v Braziliji. Palme v vetru, mokri pločniki in rešetke kanalizacije, valovi in pesek (nekateri videni iz letala) ustvarijo fantastične abstraktne vzorce, medtem ko migotajo na platnu. Film je izbral Ivan Ramljak (neodvisni kurator).