Roberto Rossellini in Franci Slak

Satira o »zlobnem Albionu«, velikem puranu, ki predstavlja Anglijo. Ta se sprehaja naokrog in kljuva kokoši, ponazoritev evropskih narodov, dokler se mu ne zoperstavi petelin kot simbol Italije.

Film, ki ga je posnel Mario Bava, je drugi v Rossellinijevi seriji dokumentarno-esejističnih del o življenju živali. Uporablja isti cocteaujevski pripovedni slog, ki ga je režiser uporabil že v filmu Podmorska fantazija (Fantasia sottomarina, 1938).

V zgornjem toku reke Ripasottile se izleže jata ostrižev. Novica se razširi med vse živali, ki živijo ob reki, dokler zanje ne izvedo tudi postrvi, ki se odpravijo proti toku, da bi snedle novorojene ribice.

Kratka zgodba o ljubezni in pustolovščini v podvodnem svetu rib, ki jim Rossellinijeva domišljija pripisuje človeška čustva in strasti.

Skrivnostna in razigrana skupina zamaskiranih plesalk in plesalcev pred lokalno cerkvijo uprizarja nenavaden ples v plinskih maskah, medtem ko v ozadju v nebo prodirajo bruhajoči dimniki. Umirajo ali živijo? V sedanjosti ali prihodnosti? Kratek eksperimentalno-dokumentarni film Francija Slaka, ki ga je posnel še kot gimnazijec, je v marsičem ujel duh takratnega časa ter z edinstveno kombinacijo psihedelične igrivosti in temačne distopičnosti šokiral takratno jugoslovansko filmsko sceno.

V detajlih lahko vidimo ploščo Rolling Stonesov, ki so jo takrat verjetno vsi poslušali, porcelanasto mačko, ki je krasila marsikateri dom, in priljubljene športne copate, ki si jih je vsak vezal in razvezal po svoje. V ospredju je umirjena in lirična poetičnost doživljanja trenutka, v ozadju pa sporočilo, da mir in spokojnost takšnega trenutka potrebuje prav vsak, da se počuti kot človek.

Film se montypythonovsko začne z napisom »The End«, torej s koncem. V trenutku smo potegnjeni v centrifugalno silo kamere, ki jo avtor vrti okrog sebe in hkrati okrog njene osi, kar nas zavrti v kozmičnem plesu zemlje, neba, človeka, narave in tehnologije. En zvitek filma, brez rezov, brez interpretacije in brez zvoka.

Pravcati lirsko-epski filmski tour de force, poln nekovencionalnih filmskih sredstev, kot so dvojne ekspozicije, razcepljeni zasloni, stop animacija, sunkovito zumiranje, hkrati pa vsebinsko poln trk med naravo, človekom in civilizacijo, je skupinsko delo udeležencev prve filmske kolonije Centra za študentski film v Črnotičah na Krasu. Film sta zmontirala in zvočno opremila Hanna Preuss in Franci Slak.

Leta 1979 je Marko Brecelj zapustil Buldožerje. Združil je moči s pesnikom Ivanom Volaričem Feom, s katerim sta potem, kot glasbeno performativni Duo Zlatni zubi prekrižarila Jugoslavijo po dolgem in počez. Kot minimalistični pesniško-kantavtorski dvojec performerjev sta kultni ugled med mladimi dosegla z nastopi po gimnazijah. Leta 1979 je nekaj od teh nastopov posnel Franci Slak. Material, ki ga je posnel s super 8-mm kamero, že vsebuje zametke eksperimenta. Določeni deli nastopov so sicer posneti dokumentarno, vendar so med njimi tudi deli, posneti z mislijo montaže v kameri, s kratkimi kadri, nenavadnimi premiki kamere, presvetlitvami …

»S skupino glasbenikov, Tomažem Gromom, Samom Kutinom in Andrejem Fonom, smo se podali v eksperimentalno raziskovanje. Slakovi posnetki in glasbena podlaga ustvarjajo novo filmsko delo, ki govori s svojevrstnim filmskim in glasbenim jezikom.« – Boris Petkovič