Sestavljene pokrajine I – program sodobnega avstralskega videa/filma

Po mavrici je drugo delo v seriji Dark Matter dvojca Soda Jerk, cikla videoinstalacij, ki se ukvarjajo z izkušnjami časa in spomina ter načinom, na katerega te lahko posredujejo prek tehnologij gibljivih podob. Soda Jerk imenuje vsako delo te serije »seanska fikcija«, saj instalacije predstavijo srečanje med mlajšim in starejšim sebstvom umrle filmske zvezde. Z izposojanjem, spreminjanjem zaporedja sekvenc in manipuliranjem odlomkov iz filmov in televizijskih del Soda Jerk pokaže, kako vzorčenje lahko služi celo kot nekakšno oživljanje mrtvih.

Film o avstralski pokrajini, kot je prikazana v mitih, na zemljevidih in slikah, v besedilih, na fotografijah in v filmih belih Avstralcev. Gibson v tem esejskem filmu uporabi brikolaž podob, zvokov in glasov, vključno s sekvencami iz Piknika pri Hanging Rocku (1975), Pobesnelega Maxa 2 (1981) in Verižne reakcije (1980), da bi razmislil o načinu, na katerega so naseljenske predstave avstralske pokrajine zaznamovale avstralski nacionalizem.

»Urine Trouble« je prva pesem z B strani kasete benda All the Weathers z naslovom TACTILE TEXTILES. Pesem je bila posneta sredi urejanja naročila na splav v Hobartu konec leta 2015. Video se je rodil julija 2016. Georgia Lucy je mama. Tactile Textiles je posnel in izdal John Love z založbe Plum stop.

Resna, včasih humorna refleksija o tem, kako kolektiv Karrabing razume predniško sedanjost.

Epizoda iz cikla večkanalnih digitalnih videoinstalacij Astro Black dvojca Soda Jerk. Mi smo roboti je predelava ikoničnega prizora iz filma Bližnja srečanja tretje vrste (1977), v katerem znanstveniki uporabijo sintesajzer za komunikacijo z vesoljsko matično ladjo. V reviziji dua Soda Jerk Kraftwerki igrajo sekvence iz svoje glasbe, matična ladja pa se odziva s fragmenti posnetkov, ki vsebujejo posemplane Kraftwerke. Soda Jerk prek tega jam sessiona originalnih in posemplanih verzij glasbe Kraftwerkov raziskuje vpliv nemške elektronske glasbe na afrofuturistično zvočno kulturo.

Ko sem med lockdownom osamljena in ujeta na enem kraju opazovala podnebne spremembe, čutila gravitacijsko silo nebesnih teles in se počutila zaskrbljeno, sem kliknila na loterijsko povezavo v svoji neželeni elektronski pošti in osvojila potniško mesto na turističnem potovanju podjetja Elona Muska SpaceX. Osvojila sem paket, ki je vključeval masažo v Muskovi bazni postaji. Bilo je simpatično. Naletela sem na vesoljski simulaker Hotela Brisbane in spila nekaj pijač s parom pakicetusov, ki sta slučajno daljna sorodnika kita. Sedeli smo na zalivskem pomolu in od daleč gledali Zemljino plimovanje. Obnašanje, značilno za velike milijarderje. Tratenje časa. Tratenje prostora. Raketni izpuhi ne koristijo ozonskemu plašču. Na poti domov sem prebrala, da je Musk nekim tasmanskim študentom odobril financiranje nasaditev gozdov morskih alg na opuščenih plinskih ploščadih, da bi kompenziral nekaj svojih izpustov ogljika. Dobra kupčija. Tukaj je nekaj dokumentacije z mojih počitnic.

V ne tako daljni prihodnosti Evropejci ne morejo več daljši čas bivati zunaj ne na kopnem ne na morju, ki ju je zastrupil kapitalizem, za staroselce pa se zdi, da lahko. Mlad staroselec po imenu Aiden, ki so ga kot otroka odpeljali in vključili v medicinski poskus, da bi rešili belo raso, je izpuščen v svet svoje družine. Medtem ko z očetom in bratom potuje po pokrajini, se sooči z dvema možnima prihodnostma in preteklostma.