Oskarji so podeljeni. Filmsko leto 2025 je dokončno za nami. Sonce je vsak dan višje na nebu, dnevi se daljšajo, uro bomo kmalu prestavili na poletni čas. Veter raznaša cvetni prah, drevesa se prebujajo iz zimskega mirovanja, narava bo vsak hip vzbrstela v bujno zeleno. Čeprav smo pomlad že pričakali z odprtimi rokami, v Ekranu marec/april še odmeva nekaj zimsko obarvanega filmskega dogajanja.
Za začetek se v novi številki poslovimo od dveh velikanov filmske umetnosti: Rob Reiner (1947–2025), kot piše Bojana Bregar, »ni bil režiser tiste vrste, čigar ime so nadobudni auteurji kot molitev ponavljali na sprejemnih izpitih filmskih akademij po svetu. Še nikoli nisem videla cinefila, ki bi pred art kinom kadil v majici, s katere se prešerno smeji Reinerjev okrogli plešasti obraz. Bil je preveč samoumeven, preveč … ne-skrivnosten.« Ravno nasprotno velja za madžarskega cineasta Bélo Tarra (1955–2026), ki se mu pokloni Robert Kuret: »[…] ravno v krutih življenjskih razmerah […] Tarr najde nekakšno presežnost življenja. […] Zdi se, da je odgovor na krutost ali nesmisel eksistence zgolj vztrajanje. ‛Jutri bova zopet poskusila,’ so ene od zadnjih besed, ki jih slišimo v Torinskem konju (A torinói ló, 2011), poslednjem filmu v njegovem opusu.«
Prvi pomladni Ekran sicer tradicionalno prinaša odmev s festivala Animateka. »Animatečna atmosfera je čisto zares nekaj posebnega, saj se v festivalskem tednu preprosto zgodi nekakšna alkimija, ki natrpan vsakdan spremeni v vibrirajočo radost. A daleč od tega, da bi bila ta čarovnija samoumevna. Je rezultat dolgoletnega, predanega dela uigrane ekipe« v poročilu z 22. edicije zapiše Ana Šturm. Veronika Zakonjšek recenzira nekaj izstopajočih politično angažiranih animiranih filmov z letošnjega tekmovalnega programa, ki »so v različnih tehnikah animacije zarezali v temačno stanje sodobnega sveta, v katerem ljudje v vojnem območju bodisi živijo ali pa so v psihološki vojni sami s seboj.« Tinkara Uršič Fratina se v prispevku »Strah in smeh, osebno in kritično, dokumentarno in eksperimentalno« posveti študentskemu tekmovalnemu programu, Lina Horvat pa ocenjuje letošnji animirani hit Zgodbe iz čarobnega vrta (2025, Leon Vidmar, David Súkup, Patrik Pašš in Jean-Claude Rozec).
Na Animateki smo se pogovarjali tudi z na Japonskem rojeno in v Franciji živečo ter delujočo umetnico Momoko Seto, katere dela »nastajajo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije ter razmislekov o naravnih sistemih in ekologiji, ki segajo onkraj ustaljenih diskurzov.« Njen celovečerni prvenec Potovanje regratove lučke(Planètes, 2025) po festivalskem predvajanju v drugi polovici aprila prihaja tudi v naše kinematografe. Pri animiranem filmu ostajamo tudi v rubriki Kratki, ki tokrat ponudi nekaj fragmentov idej o dveh filmih iz opusaslovenskega lutkarja in pionirskega animatorja Črta Škodlarja. Ob tem vas lepo vabimo tudi na brezplačno projekcijo njegovih kratkih filmov, ki se bo 31. marca odvila v dvorani Slovenske kinoteke.
V osrednjem delu revije najdete prvi prispevek v rubriki Interval, ki se letos ukvarja s temo dekolonizacije. Nina Cvar piše o dekolonialnih topografijah v filmu Možje na soncu (Al Makhdū‘ūn, 1972), ki »velja za eno ključnih del arabskega političnega filma in panarabske kinematografije, hkrati pa ponuja dekolonialno branje palestinskega izgnanstva. V ospredje postavlja ne le izgubo domovine in generacijski obup, temveč tudi razgalja kolonialne mehanizme razlastitve, politične izdaje ter notranje razpoke odpora, ki palestinski subjekt potiskajo v stanje politične impotentnosti in prostorske izrinjenosti.« O dekolonizaciji pogleda na primeru dveh različnih filmov s podobno temo – palestinskega Habibi Hussein Alexa Bakrija in nemškega Kino Dženin Marcusa Vettra – v prispevku »Kino Dženin: plan–kontraplan« piše tudi Petra Meterc. Tematiko lepo zaokroži še esej »Amputacija« Anžeta Okorna, v katerem predstavi filmsko-glasbeni projekt billya woodsa Gowillog.
Neža Kokol je obiskala 41. Festival LGBT filma, Simon Popek se oglaša z novostmi iz Rotterdama, kritike nas popeljejo od Bugonije (Bugonia, 2025, Yorgos Lanthimos), prek Sentimentalne vrednosti (Affeksjonsverdi, 2025, Joachim Trier) in Veličastnega Martyja (Marty Supreme, 2025, Josh Safdie) do »Resničnega veličastnega Martyja«, kot prispevek o seriji Gospod Scorsese (Mr. Scorsese, 2025, Rebecca Miller) naslovi Iva Katušin.Veronika Zakonjšek v eseju »Dobra mati bi spekla pravo torto« skozi filma Če bi imela noge, bi te brcnila (If I Had Legs I’d Kick You, 2025, Mary Bronstein) in Umri, ljubezen moja (Die My Love, 2025, Lynne Ramsay) piše o tesnobi družbenih pričakovanj glede materinstva, Muanis Sinanović pa s pomočjo dveh novih ekranizacij romanov Stephena Kinga: Veliki pohod (The Long Walk, 2025, Francis Lawrence) in Tekač (The Running Man, 2025, Edgar Wright) ponudi razmislek o kulturni kritiki hegemonije.
Nova številka Ekrana prinaša tudi dve novi rubriki. Maša Peče rubriko Saj ni res … Pa je!, posvečeno »norim podvigom in najbolj neverjetnim iznajdbam v polju praktičnih posebnih učinkov«, odpira »s prizorom eksodusa in razprtja Rdečega morja v svetopisemskem spektaklu Deset zapovedi (The Ten Commandments, 1956) Cecila B. DeMilla, s prababico vseh spektakularnih SFX sekvenc«, Robert Kuret pa začenja z rubriko Kontent film, ki se bo ukvarjala s kontentom kot nadaljevanjem filma z drugimi sredstvi ter »poskušala očrtati nove gledalske načine ter razmišljati, kako se novi produkcijski in distribucijski konteksti vpisujejo v nastajajočo estetiko in na kakšen način črpajo iz že obstoječih materialov, jih v novih kontekstih preoblikujejo ter s tem vplivajo na način nastajanja novih.«
Za konec v rubriki Miti in ikone predstavljamo še mitomansko življenje in delo Wernerja Herzoga. »Herzog ni običajen režiser, je sila narave, filozof z nahrbtnikom in človek, ki je bil v svojem iskanju tistega, kar sam imenuje ekstatična resnica, pripravljen peš prečkati celine ali zvleči parnik čez goro. Herzog je živa legenda, ki v sebi nosi divjost in drznost; njegov moto je »dosegati nedosegljivo« piše Barbara Kapelj. Retrospektivo njegovih del lahko še vse do konca aprila ujamete na platnu Slovenske kinoteke, v prevodu Anje Naglič pa je nedavno izšla tudi knjiga njegovih spominov Vsak zase in Bog proti vsem (2026, Beletrina).
Vabljeni k branju. Ekran lahko podprete tako, da se nanj naročite.
