Slovenski dokumentarni film je v zgodovini naše kinematografije pogosto predstavljal pribežališče ustvarjalne in produkcijske svobode. Njegovo dolgo, bogato in raznoliko tradicijo je poleg nekaterih izstopajočih avtorskih glasov občutno oblikovala tudi televizijska produkcija, predvsem v 80. letih preteklega stoletja. Celovečerni dokumentarni film, ki ni zgolj podaljšek novinarskega dela, ampak samostojna panoga, ki uporablja široko paleto stilističnih in estetskih prvin, strategij in postopkov, se je v domačih kinematografih vidneje uveljavil šele v zadnjem desetletju, v katerem smo lahko spremljali tudi njegov razvoj v smeri izrazito avtorske, umetniške forme. Posledično je domača produkcija dokumentarcev v tem obdobju doživela pravo ustvarjalno renesanso, ta pa se odraža tudi na plakatih, ki so te filme pospremili v kinodvorane.
Eno od prelomnih točk v razmahu umetniškega oziroma kreativnega dokumentarnega filma, prvenstveno namenjenega predvajanju v kinematografih in ne na televiziji, lahko postavimo v leto 2014, ko je na 17. Festivalu slovenskega filma vesno za najboljši celovečerec prejel Siniša Gačić za sicer gverilski, »naredi sam« film Boj za (2014). Režiser je s kamero vstopil v protestniško dogajanje pred ljubljansko Borzo in tam prepričljivo ujel prevratniški duh časa. V leto 2014 lahko sledimo tudi začetkom mariborskega Dokudoca, ki se je po dveh predhodnih Revijah slovenskega dokumentarnega filma razvil v polnokrven mednarodni festival. Leta 2016 pa je bil z namenom razvijanja in spodbujanja umetniškega dokumentarca ustanovljen tudi Dokumentarni kolektiv Slovenije, t. i. Dokukreativa.
Obdobje med letoma 2015 in 2020 je bilo za slovenske dokumentarce izjemno uspešno tako doma kot v tujini – kar nekaj filmov je bilo namreč prisotnih in nagrajenih na največjih in najbolj odmevnih festivalih v Evropi in po svetu. Dom (2015) Metoda Pevca je obkrožil številne festivale v regiji – od Zagreba, prek Sarajeva, do Prizrena. Leto kasneje je množico gledalcev in gledalk navduševal mokumentarec Žige Virca Houston, imamo problem! (2016). Matjaž Ivanišin je globalno festivalsko občinstvo osvojil z izjemnim Playing Men (2017), Rok Biček pa je istega leta z Družino (2017) med drugim prejel nagrado kritikov v Locarnu. Leta 2018 se je pred domačimi gledalci v kinih zvrstilo rekordnih 13 dokumentarcev. Ti uspehi so domači dokumentarni ustvarjalnosti odprli vrata v svetlejšo prihodnost.
Vedno večja produkcija, vidnost in uspehi so leta 2020 pripeljali do ustanovitve Dokumentarnice – dokumentarističnega laboratorija, ki avtorjem in avtoricam omogoča postopen razvoj del pod strokovnim vodstvom mentorjev, predstavlja pa tudi pomemben strateški korak k zagotavljanju še boljših pogojev za nadaljnji razcvet umetniškega dokumentarca. Na žalost večina odličnih dokumentarcev v naših kinematografih še vedno dobi ozko distribucijsko okno ali pa je omejena na predvajanje v mali dvorani Kinodvora. Namen cikla Slovenska dokumentarna pomlad – upamo, da le prvega izmed mnogih – je tako poleg refleksije in zgodovinjenja tega pomembnega obdobja v razvoju slovenske kinematografije tudi v tem, da na veliko platno vrnemo nekatere izbrane naslove, ki predstavljajo tako vsebinske kot formalne presežke – od prisrčnega presežka Hiške (2014, Matjaž Ivanišin in Darko Sinko) do nekoliko bolj poetičnega duhovnega naslednika V mojih sanjah rase vsako noč drevo (2024, Vid Hajnšek), ki bosta omenjeni cikel tudi otvorila.
»Dokumentarni film je potovanje brez povsem jasnega zemljevida«[1] in dokumentaristi ter dokumentaristke se na ustvarjalno pot pogosto podajo, ne da bi vedeli, kam točno jih bo ta pripeljala. V Hiškah že na začetku izvemo, da sta režiserja najprej želela posneti film o »zgodbah in usodah propadajočih hiš« na Štajerskem, ampak so jima v nekem trenutku »žive domačije postale bolj zanimive kot stare hiše«. Podobno se je v (avto)portretnem dokumentarcu Cent’anni (2024) – kljub temu, da so imeli celotno pot protagonistovega kolesarskega podviga od Dolomitov do Sicilije začrtano karseda natančno – zgodilo režiserki Maji Doroteji Prelog, ki je večkrat izpostavila, da se v njenem filmu nič ni zgodilo tako, kot je bilo zamišljeno. »Dokumentarni film je zame pogosto manj filmska forma in bolj eksistencialno vprašanje. Je globlje spraševanje o smislu, bivanju, človeški naravi in resnici. Je proces. Je neizogibna nujnost, nekaj, kar avtor/avtorica mora storiti […].«[2]
Iz osebne nuje je nastal tudi filmsko-glasbeni eksperiment Ne misli, da bo kdaj mimo (2023, Tomaž Grom), iskren in samosvoj film o žalovanju in vsakodnevnem soočanju z bolečo izgubo sina. Gromova konceptualna filmska enigma, ki je vsak dan ritualno nastajala devet mesecev oziroma 276 dni, vsebuje posnetek prav vsakega od teh dni. »Vsak nov dokumentarni film je svoj svet, ki zahteva drugačen pristop. Vsakič je prvič. Različna vprašanja zahtevajo različne odgovore, različni filmski problemi zahtevajo različne rešitve.«[3]Program cikla prinaša raznolik nabor formalnih pristopov, avtorskih poetik, navdihujočih zgodb ter srečanj z usodami zanimivih posameznikov in posameznic. Deseterica izbranih naslovov pokaže tudi, da je dokumentarni film – tako za avtorice in protagoniste kot za gledalke – »popotovanje, s katerega se vrneš drugačen človek«.[4]
Prvi cikel Slovenske dokumentarne pomladi bosta pospremili tudi priložnostna razstava kinematografskih plakatov predvajanih filmov in okrogla miza, na kateri bomo z ustvarjalci – Petro Seliškar, Matjažem Ivanišinom in Vidom Hajnškom – poskušali osvetlili trenutni kontekst slovenskega dokumentarnega filma: pogoje in možnosti produkcije in distribucije, politike financiranja, pozitivne prakse pri spodbujanju mlajših generacij, kot je npr. projekt Dokumentarnica, ipd. Spregovorili bomo tudi o specifiki avtorskih filmskih izrazov in različnih pristopov, retrospektivno (o)vrednotili zadnje desetletje razvoja in se z vprašanjem, kakšno mesto bo dokumentarni film v prihodnje zavzemal v ekosistemu domače filmske produkcije, zazrli tudi v prihodnost.
––––––––––––––––––––––
VIRI:
[1] Blažin, Nina in Petković, Boris. Dokumentaristični vodnik. Ljubljana: Društvo slovenskih režiserjev in režiserk (Zbirka Filmotisk), letnik II, številka 1, 2025, Uvod.
[2] Prelog, Maja Doroteja. Razmišljanja o dokumentaristiki. Ljubljana: Društvo slovenskih režiserjev in režiserk (Zbirka Filmotisk), letnik II, številka 2, 2025, str. 79.
[3] Kozole, Damjan. Razmišljanja o dokumentaristiki. Ljubljana: Društvo slovenskih režiserjev in režiserk (Zbirka Filmotisk), letnik II, številka 2, 2025, str. 35.
[4] Velušček, Nadja. Razmišljanja o dokumentaristiki. Ljubljana: Društvo slovenskih režiserjev in režiserk (Zbirka Filmotisk), letnik II, številka 2, 2025, str. 28.
