Zgodbe iz čarobnega vrta (2025, Leon Vidmar, David Súkup, Patrik Pašš in Jean-Claude Rozec) so eden tistih filmov, iz katerih v slehernem kadru vejeta potrpežljivost in ljubezen – lastnosti, ki sta v animaciji, posebej tisti za mlajše občinstvo, še kako pomembni. Tu ne gre za animacijo, ki bi želela tekmovati s hitrostjo, glasnostjo, barvitostjo in nenehnimi dražljaji večine komercialnih izdelkov. Zadržanost omogoči, da film o velikih temah, kot so izguba, žalovanje, spomin in domišljija, spregovori na način, ki ne služi pobegu, temveč sprejemanju in bližini. Njegova moč je v tem, da ne podcenjuje mlade publike, da se ne izogiba težkim temam, jih ne zlorablja za ustvarjanje šoka ter ne skriva temnih (pod)tonov.
Film je nastal po literarni predlogi češkega avtorja Arnošta Goldflama in temelji na prvinah magičnega realizma. Zgrajen je kot neke vrste omnibus štirih različnih lutkovnih animacij, povezanih z nežno, a dramaturško natančno okvirno pripovedjo. Ta je preprosta: trije otroci – Suzana, Tomi in Darko – po smrti babice prvič obiščejo raztresenega dedka na podeželju. Z babico so si nekoč izmišljevali pripovedi tako, da so izbrali tri naključne besede, iz katerih so nato stkali zgodbo. Suzana, ki jo preplavijo spomini, se odloči obuditi ta ritual z bratcema. Vrt in hiša starih staršev tako delujeta kot sidrišče treh vmesnih zgodb. Te niso zgolj vložki ali fantazijski pobegi, temveč samostojni drobni svetovi, v katerih se zrcalijo občutki izgube, navezanosti in otroške radovednosti. Prva zgodba pripoveduje o bratcu in sestrici, ki izgubita starše in zanju poskrbi skrivnostna metamorfozna mačka. Druga zgodba nas popelje v čarobni gozd, kjer dva dečka naletita na gospo, ki skrbi za »pošast«, ta pa obožuje jabolčne ogrizke. Tretja zgodba – ki jo je animirala slovenska ekipa z režiserjem Leonom Vidmarjem na čelu – pa govori o zagrenjenem gospodu Bogdanu, ki po smrti žene vsak dan obiskuje njen grob, dokler nekega dne ne poleti in začne govoriti s pticami. Posamezne zgodbe so na prvi pogled igrive, a v svojem jedru govorijo o strahu, osamljenosti in potrebi po bližini.
Kot smo omenili na začetku, se film zavestno odmika od prevladujočega modela sodobne komercialne animacije, ki prihaja predvsem iz velikih hollywoodskih studiev. K temu najbolj očitno pripomore tehnika lutkovne stop animacije, a film se tudi vsebinsko in formalno upira logiki pripovedovanja, ki danes pogosto zaznamuje otroške animacije: bliskovito menjavanje prizorov, neposredna razlaga vsakega čustva, stalna prisotnost glasbe in humorja, ki zapolni vsako morebitno tišino, da nas karseda stimulira. Takšni filmi pogosto ne zaupajo gledalcu – še manj otroku –, da bi si smel kaj misliti sam. Scenarij Zgodb iz čarobnega vrta v nasprotju s tem pripoved razpira veliko bolj organsko, brez nepotrebnih razlag ali poenostavitev. Ena od redkih stvari, ki sem jo pri scenariju pogrešala, je edino to, da bi se tri vmesne zgodbe lahko bolj povezale v celoto, ki bi jasneje pokazala, kako otroci žalujejo za babico. Ne v smislu velikega razkritja ali neposredne razlage, temveč v kakem drobnem dramaturškem zbližanju, v ponovitvi kakega motiva, v občutku, da se svetovi med seboj dejansko dotaknejo, da se pripovedi osmislijo tudi v »resničnem« življenju. Še najbolj se temu približamo z zadnjo zgodbo o Bogdanu, ki žaluje za ženo, saj se na tem mestu v okvirni zgodbi otrokom pridruži žalujoči dedek. A do tega nekako ne pride, kar je verjetno posledica specifično zasnovane koprodukcije, kjer je imel vsak avtorski segment svojo avtonomijo.
Zgodbe iz čarobnega vrta niso izjemne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi svojega nastanka. Gre za ambiciozno mednarodno koprodukcijo med Slovenijo, Slovaško, Francijo in Češko, ki je nastajala v zahtevnih pogojih, z omejenimi sredstvi. Film je od idejne zasnove nastajal skoraj desetletje. Najprej je Goldflamovo literarno predlogo v scenarij preoblikovalo šest scenaristk in scenaristov iz vseh štirih držav. Film je zasnovan kot mozaik: vsaka država je prevzela eno od zgodb. 16 animatorjev je v štirih državah v 435 snemalnih dneh ustvarilo 71 minut animacije. Snemali so v vseh dotičnih državah, na več prizoriščih hkrati. Vsaka ekipa je imela dva ali tri animatorje, vsak izmed njih pa je v enem dnevu ustvaril približno pet sekund filma – kar v praksi pomeni skoraj sto posameznih premikov in fotografij. V slovenskem delu sta lutke po režiserjevih navodilih premikali animatorki Julia Peguet in Ivana Bošnjak, direktor fotografije Miloš Srdić pa je skupaj z Vidmarjem oblikoval svetlobo in atmosfero filma. Posneli so povprečno dva kadra na dan.
Ena izmed izstopajočih kvalitet filma je odločitev za klasično lutkovno stop animacijo. Ta tehnika ni zgolj estetska izbira, temveč tudi etična in vsebinska. Otipljivost lutk, vidna tekstura materialov in rahla okornost gibov ustvarjajo svet, ki je krhek in globoko človeški. Za lik Bogdana je skrbelo šest lutkarjev. Izdelali so tri enake lutke – ker so snemali na več prizoriščih hkrati in ker pri snemanju vedno obstaja možnost poškodb. Bogdan ima štiri obrazne maske in štirinajst spodnjih delov obraza, ki tvorijo njegovo obrazno mimiko in se z magneti pritrjujejo na glavo. Posebej velja izpostaviti še (pogosto spregledano) glasbo skladateljice Lucie Chuťkove, ki je med najmočnejšimi nosilci razpoloženja filma. Simfonični orkester je uporabljen z izjemnim občutkom za mero in dinamiko. Glasba vseskozi diha skupaj s podobami. Teme se vračajo v variacijah, se umikajo in znova pojavijo.
O vseh teh fascinantnih filmskih elementih, tehnikah in zakulisnih informacijah je mogoče več izvedeti na razstavi o nastajanju filma v muzejskih prostorih v Slovenski kinoteki. Razstava, ki je nastala v sodelovanju Društva slovenskega animiranega filma, Zavoda ZVVIKS, festivala Animateka in Slovenske kinoteke, ni zgolj spremljevalni dogodek, temveč podaljšek filmske izkušnje. Gledalčevo radovednost jemlje zelo resno in jo nagradi z izjemno bogatim vpogledom v proces nastanka filma. Obiskovalci lahko vidijo resnična prizorišča in scenografijo, lutke s snemanja ter številne delovne materiale, ki razkrivajo pot od ideje do končne podobe. Predstavljeni so scenarij, storyboardi, konceptualne risbe in celotna ekipa, kar jasno pokaže, da gre za izrazito kolektivno delo. Posebej zanimiva je zvočna postaja, kjer se je mogoče seznaniti s procesom snemanja zvoka in posneti lasten voice-over, ter rekonstrukcija sobe skrivnostne gospe iz gozda, ki dobesedno omogoči vstop v filmski svet. Interaktivna razstava ne deluje kot muzejsko razkazovanje predmetov, temveč kot razkritje časa, dela in natančnosti, ki stojijo za vsako sekundo animacije. Poudari materialnost filma in fizični napor, ki ga zahteva lutkovna stop animacija.
Zgodbe iz čarobnega vrta so tudi film, ki zaseda pomembno mesto v širšem kontekstu slovenske animacije oz. zgodovine slovenskega filma. Gre namreč šele za drugi slovenski animirani celovečerec po Socializaciji bika? (Zvonko Čoh in Milan Erič, 1998) in hkrati za prvi animirani lutkovni celovečerni film, ki je v celoti in zavestno namenjen otroškemu občinstvu. V času, ko je slovenska animacija pogosto razpršena med kratke forme, študentske projekte in prekarne pogoje dela, Zgodbe iz čarobnega vrta delujejo skoraj kot manifest vztrajnosti; pokažejo, kaj je mogoče, ko se animacija ne obravnava kot obrobna forma in ko imajo avtorji dovolj časa in relativno ustrezne pogoje za ustvarjanje. Ob tem pa odpirajo tudi širše vprašanje: so tovrstni projekti mogoči le, če nastajajo v okviru koprodukcij, razdrobljenih projektov in navkljub sistemu; ali je mogoče ustvariti pogoje in občinstvo, ki bi omogočilo tudi lokalno produkcijo? Uspeh Zgodb iz čarobnega vrta dokazuje, da potencial za tovrstne filme obstaja – tako z ustvarjalnega vidika kot z vidika publike. So film, h kateremu se je mogoče – in vredno – vračati. Tako morda vprašanje ni več, ali je celovečerni animirani film v Sloveniji sploh mogoč, temveč kdaj bomo dočakali naslednjega.
