Ko je Paweł Pawlikowski pri štirinajstih letih pristal v Veliki Britaniji, je sprva mislil, da sta z materjo prišla na počitnice. Dokler ni v novem okolju prestopil praga šole in postal tisti »drugi«; Poljak, vzhodnjak, priseljenec, ki ne govori jezika vrstnikov. Od te točke naprej je bilo njegovo življenje razpršeno in brez pravega sidrišča: srednjo šolo je zaključil v Zahodni Nemčiji, na Oxfordu dokončal študij literature in filozofije, nato pa kot dokumentarist prepotoval svet ter s kamero zajemal utrinke zgodb resničnih ljudi, političnih režimov in življenjskih dogodkov. V formo igranega filma je prešel na prelomu tisočletja s filmom Zadnje zatočišče (2000), v katerem se je vrnil k svoji mladostniški izkušnji: vrženosti v novi svet, v katerem trčijo vzhod in zahod, osebna stiska in brezosebno kolesje britanske birokracije ter upanje na novo življenjsko poglavje in bedna realnost limba, v katerem se čaka na azil. Film, ki v današnji postbrexitovski realnosti deluje še toliko bolj relevantno, z dokumentaristično neposrednostjo opazuje življenje na družbenem robu. In čeprav se njegov vizualni pristop, zaznamovan predvsem z bližnjimi posnetki in nemirno kamero iz roke, danes zdi v popolnem nasprotju s stiliziranimi kompozicijami poznejših del, je Zadnje zatočišče že nakazovalo teme, ki so pozneje postale stalnica opusa Pawła Pawlikowskega: izkušnjo tujstva, iskanje lastne identitete ter ujetost v družbene in politične okoliščine, ki determinirajo naše življenje.
Podoben razkorak med željo po pobegu in nezmožnostjo osvoboditve iz svojega okolja je raziskoval tudi njegov naslednji celovečerec, Moje poletje ljubezni (2004). Ta je v ospredje postavil prijateljstvo dveh deklet iz diametralno nasprotnih razrednih ozadij, ku ju na angleškem podeželju povežeta poletni dolgčas ter iskanje eskapizma skozi ustvarjanje fantazijskih realnosti in preigravanje različnih verzij samih sebe. Vendar izmišljena realnost se kmalu sprevrže v polje manipulacije in destrukcije, zaznamovane z neenakim razmerjem moči; razredna razlika dekleti vendarle določa tudi znotraj sveta, ki si ga poskušata izmisliti na novo.
Ponoven formalni prehod v avtorjevem opusu sta nato prinesla njegova vrnitev v državo in jezik njegovega otroštva. Pawlikowski je z Ido (2013), svojim prvim celovečercem, posnetim na Poljskem, poiskal povsem drugačen filmski izraz: barve in širok panoramski format sta zamenjala črno-bela fotografija in kvadratni format 4:3, gibljivo kamero pa statični kadri, v katerih okoli likov pogosto zeva praznina prostora, ki tudi na vizualni ravni poudarja izbrisano, nepoznano družinsko zgodovino protagonistke. Tudi tu se kot osrednja tematska nit izriše identiteta, ki pa ni več zgolj osebna, temveč je neločljivo povezana z družinsko preteklostjo in širšo evropsko zgodovino. Odkrivanje Idinega izvora je tako postopoma razprlo vprašanja zgodovinskega spomina in krivde, ki je protagonistko soočilo s preizpraševanjem lastne vere, svobode in odločitev o lastni prihodnosti.
Toda režiserjev najbolj osebni film predstavlja Hladna vojna (2018), navdihnjena s turbulentno ljubezensko zgodbo njegovih staršev, ki sta se leta 1949 srečala med ruševinami povojne Poljske. Njuni burni romanci sledimo od Poljske skozi vzhodni Berlin, Jugoslavijo in Pariz, ob čemer črno-belo fotografijo in format 4:3, ki sta v Idi poudarjala statičnost in zadržanost, zdaj spremljata dinamičen ritem pripovedi, prežet z glasbo in plesom. Pa vendar se kljub nenehnim migracijam in begu pred družbenimi in političnimi omejitvami svoboda tudi tukaj izkaže za nedosegljivo, le da se je motiv tujstva in nezmožnosti pripadanja tokrat razširil na vso povojno Evropo.
