Šesti večer plesnih filmov ponuja še posebej raznolik (v)pogled v mnogotere poetične filmske krajine, ki jih je tudi tokrat izbirala ekipa Plesnega Teatra Ljubljana v sodelovanju z režiserko Natalijo Manojlović in Matjažem Mrakom. Izbor osmih filmov odraža predvsem različne jezike in perspektive plesnega filma, ki mu uspeva v krajših formatih graditi raznoliko krajino, ta pa še posebej močno odseva koncept časa. Plesni film (za razliko od minljive narave plesa) v večni sedanjik »ujema« različne prostore in medprostorja, ki se gibajo med arhaičnim in distopičnim pogledom, obenem pa vanj umešča različne gostote energije giba, ki vsak plesni film spaja v nedeljivo celoto, v avtorski podpis.
Avtorica Snježana Premuš v filmu V-hodi skozi subtilno »črto« med interierjem in eksterierjem preigrava perspektive možnega (pogleda) ter vprašanja med ujetostjo in svobodo (plesalke). Avtorica Andreja Rauch Podrzavnik v filmu Nujni klic, klic in prebujenje igro med svetlobo in gibom ter izvrstno glasbo dodatno razpne z medprostorjem giba treh plesalcev, medtem ko avtorica Vanja Meško v filmu Ljubezen v središče dogajanja postavi plesalko v njeni edinstveni plesni govorici v urbanem okolju, ki subtilno nakaže, kako okolje zre v nas. Kaja Lin Jagodič Avguštin v filmu ORBITA verzija II v večni sedanjik ujeto verzijo urbanega življenja dodatno razširja v umetelno prepleteni duet, medtem ko Denis Semič v filmu Človeški algoritem perspektivo pogleda seli na ptičjo perspektivo in na večje število plesalcev, ki vsak po svoje in vsi skupaj ustvarjajo občutje distopičnosti. Filmsko popotovanje nadaljuje izkušeni plesno-filmski dvojec Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia, ki v filmu Drop prenese zračni element v energični preplet interierja, giba in vode, medtem ko Anamaria Klajnšček v sodelovanju z Joanom Pérezem-Villegasom poetičnost giba prenese v eksterier, v naravo, in mu v filmu Isti zrak skupaj z znakovno govorico odpre polje za dodatno sinestezijo. Kot posebna omemba – in hkrati kot obrat v govorici – velja omeniti etno-plesni film Bájanje avtorice Neže Jamnikar, v katerem se zdi, kot da se distopija na koncu horizonta (med zemljo in nebom) poveže z arhaičnim, tako v človeku kot v družbi. Tokratni večer plesnih filmov ponuja edinstveno popotovanje skozi različne estetike, krajine in občutja, ki pretenciozno v večni sedanjik (filma) preobražajo tisto, kar gre prehitro mimo nas in zaradi česar smo – v nenehnem potovanju med prej in potem – še vedno lahko samo Zdaj. Plesalci. In gledalci. Vabljeni!
