Skladatelja in pianista Andreja Goričarja redni obiskovalci Kinoteke dobro poznajo, saj je naš hišni pianist že od leta 1996. S klavirsko spremljavo je pospremil mnoge neme filmske klasike in številne retrospektive, skomponiral pa je tudi orkestrsko glasbo za ameriški nemi film Zora (1924), prvi slovenski celovečerec V kraljestvu Zlatoroga (1931) in prvi evropski celovečerni animirani nemi film Dogodivščine princa Ahmeda (Abenteuer des Prinzen Achmed, 1926). Lani je napisal novo partituro za češki film Erotikon (1929), v katerem v glavni vlogi blesti Ita Rina, 27. decembra letos pa si bomo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma prvič ogledali film Nosferatu, pospremljen z novo Goričarjevo partituro, ki jo bo v živo odigral osemčlanski Orchestra of the Imaginary. »Simfonija groze«, kot se glasi podnaslov nesmrtne grozljivo-romantične klasike, ki jo je F. W. Murnau, velikan nemškega ekspresionizma, posnel po romanu Drakula Brama Stokerja, letos praznuje 100. obletnico.
Lani ste po naročilu Slovenske kinoteke napisali novo partitaturo za Erotikon, ki je žanrsko povsem drugačen film kot Nosferatu. Kako ste pristopili k novemu projektu?
Potreboval sem kar precej časa, da sem ugotovil, kako bi rad pristopil k temu filmu. Najzahtevnejše je bilo obdobje priprave in inkubacije idej. Zametki glasbe so kar nekaj časa tleli v meni, preden so izbruhnili na površje, ko pa se je to enkrat zgodilo, sem vse skupaj v zanosu napisal precej hitro. Odločilno je bilo spoznanje, da želim h glasbi za ta film pristopiti, kot da se giblje v nedoločenem času in kraju, zgolj kot odsev človeške psihe, ki je univerzalna in se skozi celotno zgodovino človeštva ukvarja z več ali manj podobnimi stvarmi. Ta pristop mi je narekoval morebiti bolj absolutno in bolj abstraktno glasbeno govorico.
Potemtakem filma niste poskušali z glasbo približati našemu času? Se vam zdi, da Nosferatu v gledalcu še zmeraj lahko vzbudi podobne občutke kot v času svojega nastanka?
O namenski aktualizaciji na zunanji, stilni, tehnični ravni nisem razmišljal, saj menim, da je notranji izraz lasten vsakemu človeku neodvisno od časa, v katerem živi. Po kakšnih sredstvih posežeš, da bi se izrazil, pa je seveda drugo vprašanje. Sam sem želel svojo idejo izraziti čim bolj neodvisno od časa in kraja. Vsekakor film po sto letih še vedno deluje. Morebiti bo, glede na nedavne in trenutne dogodke v Evropi in svetu, zdaj deloval še bolje. Nenazadnje se danes bojujemo s podobnimi strahovi kot v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, ko je film nastal.
Vsekakor pa gre pri Nosferatuju za čisto drugačno senzibilnost kot npr. pri Erotikonu …
Filma sta si seveda zelo različna, vendar pa menim, da je obema skupno vsaj hrepenenje. V Erotikonu spremljamo Andreo, katere ljubezensko hrepenenje je skoraj do samega konca filma močnejše od razumnosti, v Nosferatuju pa grofa Orloka, ki ga takšno hrepenenje vodi celo v lastno pogubo. Najbolj kompleksen lik pa je prav gotovo Ellen, ki ves čas neuslišano hrepeni po tem, da bi jo njen mož Hutter v njeni ljubezni do njega jemal resno in celovito. V luči te neuslišanosti lahko razumemo tudi njeno končno dejanje.
Pri Erotikonu se je prav čutilo, da vam je film zlezel pod kožo, da ste ga začutili na globlji ravni, ga nekako posvojili, se z njim osebno povezali. Kako dobro ste se uspeli povezati z Nosferatujem?
Nosferatu je nastal pred natanko sto leti v povojni in postepidemični klimi. Z vidika dogajanja v svetu v zadnjem času se mi je zdelo, da sem se uspel nekoliko lažje vživeti v to vzdušje. Predvsem pa sem se želel povezati s psihološko, ekspresionistično dimenzijo filma in skozi glasbo komunicirati s hrepenenji, osamljenostjo in strahovi njegovih likov.
Na katera filmska sredstva ste se pri zvočenju najbolj opirali? Katere poteze filma so vas pri snovanju glasbe najbolj navdihovale?
Najprej me je navdihnil že sam podnaslov filma: Simfonija groze. Murnau je svoje filme zelo rad opisoval z glasbenimi pojmi. Tudi ko sem pisal orkestrsko partituro za njegov film Zora (Sunrise, 1927), je podnaslov tega filma, Pesem o dveh ljudeh (A Song of Two Humans), močno vplival name. Na nek način je Murnau s tem glasbi naložil zelo veliko odgovornost in pomembnost. Tokrat, pri filmu Nosferatu, sem dejansko napisal komorno simfonijo, simfonijo groze. Pet stavkov s prologom oziroma uverturo ustreza petdelni zasnovi samega filma. Film vpeljuje različne načine filmske pripovedi, ki se morajo zrcaliti tudi skozi dognanost in izvirnost glasbene vsebine in forme in tako na nek način narekujejo glasbeni jezik. Recimo tretji in četrti akt sta v filmu eno veliko dvojno ali celo trojno vzporedno dogajanje. Tega se v glasbi sicer lahko lotimo na različne načine. Jasno pa je, da takšna struktura vpliva na glasbeni jezik. Lastnost tega filma, ki je močno vplivala na moj glasbeni izraz, je tudi močna intuicija nekaterih filmskih likov – intuicija, ki včasih meji že na nadnaravno. Tudi to je vplivalo, da sem se obrnil k nekoliko bolj absolutnemu glasbenemu izrazu – da bi poudaril dogajanje v človekovi notranjosti.
Koliko pa ste pri komponiranju upoštevali druge Nosferatujeve partiture?
Način, na katerega se sam spopadem z izzivom pisanja glasbe za neme filme oziroma pisanja glasbe nasploh, je zame izrazito oseben, intimen. Kar šteje in kar lahko poslušalcu ponudim, je zgolj moja vizija in moj pogled. Menim, da je bil film Nosferatu zaradi svojega kultnega in ikoničnega statusa in popularnosti večkrat »zlorabljen« s strani glasbe. Lahko pa rečem, da poznam dve tehtni partituri, ki sta ju za ta film napisala Hans Erdman in James Bernard in sta vsaka po svoje izvrstni.
Na premieri v Cankarjevem domu vas bo ponovno spremljal Orchestra of the Imaginary. Kakšne inštrumente ste izbrali tokrat?
Tokrat sem zasedbo nekoliko razširil, dodal sem ji rog in kontrabas ter drugačni različici saksofona. Tako so pravzaprav zastopane skoraj vse orkestrske skupine inštrumentov in klavir. To daje partituri možnost, da lahko po eni strani zveni zelo simfonično, po drugi strani pa še vedno ohrani intimnost človekove psihe, skozi katero se vse zrcali. Tudi s tem, ko en izvajalec izmenjuje sopranski in baritonski saksofon ter drugi klarinet in bas-klarinet, se zvočna paleta odločilno razširi v skladu z idejo, ki sem si jo zadal. Glasbo bomo ob filmu v živo izvedli člani glasbenega sestava Orchestra of the Imaginary v sestavi Andrej Goričar (klavir in dirigent), Jan Gričar (sopranski in baritonski saksofon), Jaka Bobek (klarinet in bas klarinet), Primož Zemljak (rog), Ana Julija Mlejnik (violina), Nejc Mikolič (viola), Milan Hudnik (violončelo) in Janez Avšič (kontrabas). Gre za zasedbo odprtega tipa, ki sem jo ustanovil lansko leto za svetovno premiero moje partiture za film Erotikon na Dnevih nemega filma v Pordenonu.
Kaj vam kot skladatelju pomenijo tovrstni projekti in kaj vam je pri zvočenju nemega filma še posebej všeč?
Pisanje glasbe za neme film me navdušuje predvsem zato, ker lahko dam svojemu zelo osebnemu in intimnemu stilu komponiranja proste roke. Same neme filme pa imam rad, ker se mi zdi, da jih lahko kot gledalec interpretiram in doživim zelo osebno. Tovrstni projekti mi kot skladatelju pomenijo ogromno. Želim pa si tudi, da bi bila nova partitira pomembna za filme, ki jih ozvočim – da bi jih ali ponovno oživila ali pa morebiti opozorila na njihovo spregledanost in jim dala pomen in mesto, ki jim pritiče. Seveda pa si želim tudi, da bi veliko pomenili tudi gledalcem in poslušalcem, da bi jih taki filmsko-glasbeni dogodki za tisto uro in pol ali dve ponesli v drug svet.
