Aprila letos se je poslovila Nathalie Baye, vsestranska francoska igralka z izjemno obširnim in sila raznolikim televizijskim in filmskim opusom. Stara je bila 77 let.
Rodila se je leta 1948 v Mainnevillu v Normandiji, boemskima staršema, umetnikoma, ki ji v otroštvu nista znala nuditi varnega zavetja. Med šolanjem so jo poleg nestabilnih družinskih razmer pestile še številne učne težave. Izhod je našla v plesu, ki jo je naučil discipline in trdega dela. Pri štirinajstih se je preselila v Monako, kjer se je intenzivno izobraževala v klasičnem baletu, pri sedemnajstih pa je zapustila svoj disfunkcionalni dom in odšla v New York, kjer je študirala ples in se preživljala kot varuška. Po vrnitvi v Pariz je ugotovila, da se ji sanje, da bi postala profesionalna balerina, ne bodo nikoli uresničile. Prav to razočaranje jo je pripeljalo do igre. Vpisala se je na prestižno igralsko šolo Cours Simon, nato pa še na Konservatorij za dramske umetnosti (Conservatoire National Supérieur d’Art Dramatique), kjer je naposled diplomirala kot ena najboljših študentk v letniku.
Manjše filmske vloge je začela dobivati konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let let. Med drugim se je pojavila v enem ključnih filmov francoskega novega vala, Ameriški noči (La Nuit américaine, 1973), Françoisa Truffauta, ki danes velja za njen igralski preboj. Pet let kasneje je ob Truffautu zaigrala tudi v njegovi zgodovinski drami La chambre verte (1978), kjer se je že izoblikovala njena značilna igralska prezenca: sposobnost, da z minimalnimi sredstvi ustvari izrazito čustveno intenzivnost. V naslednjih letih se je uveljavila kot predstavnica nove generacije francoskih igralk, dokončno pa se je prebila v ospredje s stransko vlogo v Godardovem filmu Sauve qui peut (la vie), (1980), za katero je prejela svojega prvega cezarja. Istega leta je bila nominirana tudi za cezarja za najboljšo igralko za vlogo izčrpane učiteljice v javni šoli v filmu Une semaine de vacances (1980) Bertranda Taverniera. Naslednje leto je prejela še enega cezarja za najboljšo stransko igralko za upodobitev ženske v osebni krizi v filmu Une étrange affaire (1981) režiserja Pierra Granier-Deferra.
Vzporedno z avtorskim filmom je Baye uspešno nastopala tudi v bolj žanrskih produkcijah. Eden največjih uspehov tega obdobja je bila kriminalna drama Bilanca (La Balance, Bob Swaim, 1982), za katero je za portret pariške prostitutke prejela cezarja za najboljšo igralko, zaigrala pa je tudi v Spielbergovem filmu Ujemi me, če moreš (Catch Me If You Can, 2003), kjer se je mednarodnemu občinstvu predstavila v vlogi matere DiCaprievega prevaranta. Dve leti pozneje je ustvarila eno svojih najbolj cenjenih vlog v filmu Mali poročnik (Le petit lieutenant, 2005) v režiji Xavierja Beauvoisa, kjer je upodobila policijsko komisarko, zaznamovano z osebnimi izgubami in alkoholizmom. Vloga ji je prinesla še enega cezarja in velja za vrhunec njene zrele kariere. V novem stoletju je uspešno sodelovala tudi z mlajšo generacijo avtorjev. V filmu Xavierja Dolana V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways, 2012) je ustvarila ganljiv portret matere protagonista in pokazala, da njena igralska moč ni odvisna od velikosti vloge.
Velik vpliv na njen slog igre je imel prav ples, s katerim se je ukvarjala v mladosti. Kritiki so pogosto opozarjali, da vlogo gradi manj z besedami kot s telesno prisotnostjo, držo, pogledom in drobnimi gibi. Tudi sama je večkrat poudarila, da ji je ples dal občutek za ritem, gibanje in telesno prisotnost, kar je pozneje prenesla v svoje filmske vloge. »Lahko je upodobila katerikoli lik, ne da bi kdaj zaigrala preveč: tako krhkost kot moč, tako tišino kot bes,« je o njej, kot navaja The Guardian, dejal direktor skupine Canal+ Gérald-Brice Viret, ki je njeno igralsko umetnost označil za »inteligentno, subtilno in globoko ponotranjeno«.
