Zajčji nasip (Zečji nasip, 2025, Čejen Černić Čanak) je eno od lepših filmskih presenečenj letošnjega leta. Nepretenciozen in tankočuten film govori o prepovedani ljubezni med dvema fantoma, ki se morata poleg svojih razburkanih občutkov, za katere – razen da so močni in se jim ne moreta upreti – še sama ne vesta čisto točno, kaj so in kam ju vodijo, soočiti tudi z nerazumevanjem svojih družin, prijateljev in sovaščanov, oziroma v lažno nostalgijo »boljše« preteklosti in tradicije zazrte družbe, ki se na vse, kar štrli ven iz okvirjev njenega zaprtega, varnega sveta odzove s strahom.
September je za neimenovano vas ob narasli Odri eden tistih mesecev, ko se mirno in utečeno življenje začne obračati na glavo. Ne le da oblačno vreme in dež grozita, da bo vsak dan bolj narasla reka zdaj zdaj začela poplavljati, iz Berlina se na očetov pogreb po dveh letih odsotnosti vrne tudi Slaven. Takoj nam je jasno, da Slaven z očetom ni bil v dobrih odnosih, kmalu pa izvemo tudi za razlog njegovega odhoda. Oče ga je zaradi simpatije med njim in sosedom Markom, nekaj let mlajšim prijateljem iz otroštva, vrgel iz hiše.
Marko je med Slavenovo odsotnostjo postal vzoren sin. Sošolci ga spoštujejo, hodi s priljubljeno punco, očetu pomaga v mehanični delavnici, pripravlja pa se tudi na pomemben turnir v polaganju rok. Skratka, dela vse, kar se od njega pričakuje. A Slavenova vrnitev njegovo navidezno srečo zamaje v temeljih. Čustva, ki jih je potisnil v globine svojega jaza, ob njunem ponovnem srečanju priplavajo nazaj na plan in kljub strahu pred neodobravanjem vseh, ki jih pozna, jih vse težje zadržuje v sebi.
Kemija med osrednjima protagonistoma je intenzivno neukrotljiva. Ves čas ju vleče skupaj, v dotik, v objem. Sta kot dva človeška magneta. In medtem ko se ponovno zbližujeta, tudi mi spoznavamo, kdo sploh zares sta. V glavnih vlogah sta neverjetno prepričljiva novinca Lav Novosel (Marko) in Andrija Žunac (Slaven), ki film kljub neizkušenosti in mladosti suvereno nosita od začetka do konca. Za svoji izjemni vlogi sta nedavno, na festivalu v Pulju, prejela tudi vsak svojo zlato areno – Lav za najboljšega debitanta, Andrija pa za najboljšo stransko moško vlogo.
Poleg nepozabnega nastopa obeh glavnih igralcev film odlikujeta še bogata simbolika in nadvse otipljiva, naelektreno temačna atmosfera, ki bolj kot na dramo spominja na kak triler. Černić Čanak napetost ves čas spretno stopnjuje – tako skozi vse močnejša čustva med protagonistoma kot skozi postopno naraščanje reke in posledični strah vaščanov –, kar gledalce ves čas drži v suspenzu. Ob tem paralizirajoč občutek brezizhodnosti režiserka efektivno mehča s premišljenimi detajli, ki so polni drobnih nežnosti. Notranje boje in strahove, ki prežemajo filmski prostor-čas, Zajčji nasip tako obravnava z veliko mero razumevanja in človečnosti.
Zajčji nasip je sicer drugi celovečerec hrvaške režiserke Čejen Černić Čanak – pred njim je posnela uspešen otroški film Skrivnost Zelenega vrha (Uzbuna na Zelenom Vrhu, 2017). Nastal je po scenariju zagrebškega pisatelja, pesnika, dramatika in scenarista Tomislava Zajca ter v koprodukciji med Hrvaško, Litvo in Slovenijo. Od slovenske ekipe sta pri filmu poleg producenta Aleša Pavlina (Perfo) sodelovala še direktor fotografije Marko Brdar in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Z režiserko sva se o Zajčjem nasipu pogovarjali na začetku maja v Linzu, kjer ga je predstavljalana 22. ediciji festivala Crossing Europe, v sklopu mladinskega tekmovalnega programa YASS!.
Kako je scenarij za film, ki ga je napisal Tomislav Zajec, prišel do vas in kaj je bilo tisto, kar vas je pri njem najbolj pritegnilo?
Tomislav Zajec, ki je scenarij napisal že dobro desetletje nazaj, je idejo o prepovedani ljubezni med dvema fantoma najprej predstavil producentki Ankici Jurić Tilić, s katero sem tudi sama že večkrat sodelovala. Na začetku je bilo mišljeno, da bosta glavna lika nekoliko starejša. Vendar je Ankica Tomislavu predlagala, naj ju raje naredi nekoliko mlajša, saj tako zgodba pridobi nove dimenzije in ‘probleme’, s katerimi se kot starejša ne bi več ukvarjala. Tomislav je tako napisal nekaj verzij scenarija in zanj sta s producentko začela iskati primerne režiserje. Vsi, do katerih sta pristopila in ki so scenarij prebrali, so bili nad njim navdušeni, vendar so hkrati dejali, da se jim zdi, da ta zgodba ni za njih.
V času, ko sta Tomislav in Ankica iskala režiserja za Zajčji nasip, sem sama snemala svoj prvi celovečerni film Skrivnost Zelenega vrha, tako da sploh nisem bila nekdo, ki sta ga imela v mislih. Pričakovala sta, da bosta režiserja našla dokaj hitro, ampak se to ni zgodilo. Po šestih letih neuspešnega iskanja mi je Ankica na neki točki predlagala, naj scenarij preberem tudi jaz. Ker sem takrat že delala na svojem drugem scenariju, sem ji sicer prijazno odvrnila, da ga bom prebrala, ampak sem bila skoraj prepričana, da bom rekla ne, saj sem se hotela v celoti posvetiti svojemu delu. A ko sem ga prebrala, me je tako zelo prevzel, da ga nisem mogla zavrniti. Začutila sem res močno potrebo, da naredim ta film.
Zakaj me je scenarij tako navdušil? Najprej, gre za zgodbo o prepovedani ljubezni, ki sem jo izkusila tudi sama, tako da sem se z njo lahko povezala. Potem, liki so bili napisani tako živo, da sem imela občutek, da bi se jih lahko dotaknila. Tomislav jih je napisal tako sijajno, da se mi je zdelo, kot da vse te ljudi že poznam, kot da so del mojega življenja. Jasno pa mi je bilo tudi, da gre za pomembno zgodbo o ljubezni, strahu, LGBTQ+ skupnosti, pa tudi o povsem običajnih ljudeh, sprejemanju in razbijanju tabujev – za zgodbo, ki je univerzalna in jo je treba povedati.
V filmu si navedena tudi kot soscenaristka. Kaj je bil tvoj prispevek k zgodbi?
Na začetku ni bilo mišljeno, da bi se scenarij kakorkoli spreminjal. Bil je res tako dober, da sva z Ankico ves čas govorili, da lahko začnemo snemati takoj – oziroma takoj ko dobimo sredstva (smeh). Ampak do dejanskega snemanja je nato preteklo še kar nekaj časa in nekatere stvari so se spremenile. Scenarij je postal nekoliko zastarel. Ampak tega se nisem zavedala, dokler nisem začela z vajami z igralci. Ko sem se pogovarjala z mladimi igralci, sem spoznala, da moram nekatere stvari spremeniti. Če si nekoliko starejši in delaš zgodbo o mladih, je res pomembno, da se zavedaš, da jo avtomatično delaš iz svoje perspektive in da tvoja mladost ni enaka odraščanju mladostnikov danes. Stvari se danes ves čas zelo hitro spreminjajo. Zato sem morala zelo pozorno poslušati, kaj mi govorijo mladi igralci.
Poleg tega je bil scenarij prvotno napisan s Slavenove in ne Markove perspektive. V zgodbi smo sledili predvsem njemu, njegovi vrnitvi domov in njegovim težavam. Slaven je bil »ta gej«, outsider, ki se iz tujine vrne nazaj domov in »povzroča težave«. Zakodiran je bil običajne LGBTQ+ trope. Marko ni bil v središču filma. Ampak med vajami se mi je posvetilo, da je pravzaprav Marko tisti, ki ima problem, ne Slaven. Slaven bo po nekaj dneh, ki jih bo preživel v vasi, odšel nazaj v Berlin. Z nezaupanjem sosedov in sovaščanov se mora tako soočati samo en teden. Marko pa je tisti, ki bo tu ostal. Tako sem dva meseca pred snemanjem spremenila perspektivo zgodbe.
Zgodba je v filmu povedana zelo ekonomično. V skopo odmerjenih 88 minutah se zgodi ogromno stvari in niti sekunda ni odveč; ni prostega teka. Tudi dialogi so zelo redkobesedni, ampak gledalci razumemo in čutimo vse. Kako ste pristopili k podajanju zgodbe?
V scenariju je bilo na začetku veliko dialoga. A ko smo z igralci začeli z vajami, sem ugotovila, da bodo dialogi v filmu samo v napoto. Scenarij je zame živa stvar, ki mora dihati, in moja naloga režiserke je, da sem dovolj fleksibilna – da natančno in pozorno poslušam ter opazujem, kaj se dogaja, in nato iz filma odstranim vse, kar zanj ni potrebno.
Lahko povem, da smo šli čez več stopenj, v katerih smo prišli do končne oblike. Najprej smo imeli že omenjene vaje, na katerih sem prvič poslušala dialoge in ugotovila, da je dialoga preveč. Tako sem ga nekaj odstranila že v tej fazi. Nato smo prišli na set, kjer se je izkazalo, da moramo dati stran še veliko več stvari. Ko prideš na snemanje, film zaživi neko svoje življenje, v tem novem kontekstu pa moraš kot režiserka sprejemati določene odločitve: prevzeti moraš volan in vse skupaj ves čas peljati v pravo smer. Na koncu je prišla še montaža. V filmu imamo veliko jump cutov in za ta način montaže sem se odločila že pred snemanjem.
Ko smo snemali, smo delali zelo dolge posnetke. To je bilo zame zelo pomembno, predvsem zaradi procesa igre. Na vajah smo veliko improvizirali: imeli smo prizor, ki je bil napisan v scenariju, nato pa smo improvizirali glede tega, kaj se zgodi pred in kaj po njem. Tak način dela smo imeli potem tudi na snemanju. Posneli smo predhodno dogajanje, nato prizor, potem pa smo snemanje nadaljevali v tisto, kar se zgodi po prizoru; sledili smo torej igralcem in njihovi improvizaciji. Šele v montaži sem nato iz materiala izbrala najpomembnejše in najustreznejše trenutke. Tako se je ‘zgodilo’ tudi nekaj lepih spontanih prizorov, ki so na koncu pristali v filmu, na primer tisti, v katerem se glavna lika peljeta v namišljenem avtu.
Film ima neverjetno atmosfero, ki zgodbo ves čas nadgrajuje s suspenzom. Napetost in emocije so v podobah na platnu dobesedno otipljive. Pri tem pomembno vlogo igra fotografija. Kako ste izbrali primerne lokacije in zasnovali vizualni aspekt filma?
Zame je bilo res zelo pomembno, da sem lahko sodelovala z Markom Brdarjem. Po mojem mnenju ni direktorja fotografije, ki bi ta film lahko posnel bolje kot on. Kljub temu da je bilo to moje prvo sodelovanje z njim v vlogi režiserke, sem z njim že večkrat delala kot asistentka režije, tako da sem imela priložnost od blizu opazovati njegov način dela. Nikoli še nisem srečala direktorja fotografije, ki bi se tako poglobil v svoje delo, v sam proces. Vedno je tam za igralce. Vedno je tam za film in za to, kar film želi doseči s svojo zgodbo.
Med pripravami na snemanje sva se zelo veliko pogovarjala, čim več stvari sva želela razjasniti vnaprej, da sva potem, ko smo bili na setu, res vedela, kaj hočeva in kaj je treba narediti. Nisva se pogovarjala o morebitnih referencah, saj sva želela biti avtentična. Vedela sva, da morava biti miselno in čustveno prisotna za igralce. To je bila, mislim da, glavna stvar. Vizualno sem želela predvsem, da smo zelo blizu igralcem, da imamo kamero iz roke – in Marko je na tem področju res izjemen. Mogoče je to celo njegova najmočnejša točka, saj ima res dober čut za igralce. Poskusila sva tudi nekaj različnih kotov snemanja. V filmu lahko opazite, da ves čas snemamo nekoliko od zgoraj. Poleg tega je v kadru pogosto v fokusu samo en lik: ne kažemo nobenih drugih likov, razen kadar sta Marko in Slaven skupaj. To je bila ena od strategij. Če je v kadru več ljudi, so ti v ozadju, zamegljeni ali odrezani na robu.
Glede izbora lokacij smo imeli nekaj omejitev. Vedeli smo, da moramo biti blizu reke. Zaradi omejenega budžeta smo morali najti kraj, ki je bil dovolj blizu Zagreba, da smo se lahko v enem snemalnem dnevu vozili tja in nazaj, saj nismo imeli privilegija, da bi lahko šli nekam in tam ostali več dni. Tako smo iskali primeren kraj v okolici Karlovca, ki je blizu Zagreba in obdan s štirimi rekami, ter ga tam tudi našli. Lahko omenim še, da je dolg jez iz vreč peska, ki ga vidite v filmu, pravzaprav zadnji te vrste na Hrvaškem. Ko smo iskali lokacijo, smo slišali, da ga bodo kmalu podrli, ker je neučinkovit. Ampak na srečo stvari na Hrvaškem potekajo počasi (smeh), in ko smo prišli snemat, je bil še vedno tam. Glede tega smo imeli res srečo, saj ne vem, če bi si z našim budžetom lahko privoščili narediti tako velik jez, mislim, da to ne bilo mogoče. Glede barv pa smo želeli biti čim bliže naravi, čim bolj naturalistični. V gradingu smo imeli nekaj težav, saj smo ga delali v Litvi, kjer smo imeli problem razložiti, kaj »naravno« pomeni za nas (smeh).
V filmu najdemo tudi veliko simbolike – od vode, prek divjih zajcev, do polaganja rok –, ki pa je zelo učinkovito speta z dogajanjem. Kaj je pomen za temi elementi?
Najpomembnejši je simbol vode. Film se dogaja v poplavnem območju. Na Hrvaškem je veliko vasi, ki jih vsako leto poplavi. Voda simbolizira emocije. Tako kot voda tudi čustva vedno najdejo svojo pot. Ni jih mogoče ustaviti. Če jih boš hotel ustaviti, bodo našla drugo pot, nek drug način da se izlijejo. Nizki jezovi iz vreč peska, ki jih vidimo v filmu, so prva linija obrambe pred naraščajočo reko. V filmu predstavljajo realistično obrambo pred poplavami, obenem pa vsi glavni liki okoli sebe prav tako simbolno gradijo jezove, stene, prepreke. Marko jez gradi okoli sebe, njegova mama okoli družine, vsa vas oziroma skupnost pa pred stvarmi, ki jo ogrožajo. Svoje tradicionalne vrednote ščitijo pred progresivnim načinom razmišljanja. Vsi se pripravljajo na močno deževje, ki neizbežno prihaja. V filmu ves čas slišimo tudi radijske novice. Če pozorno poslušate, lahko ugotovite, da so novice napisane tako, da govorijo o odnosu med Markom in Slavenom. To je nekaj, česar med prvim ogledom morda ne ujamete.
Tudi motiv zajcev je bil zame zelo pomemben, saj so divji zajci simbol svobode. Za te zajce je edini način življenja na svobodi. Če jih zapremo v kletko, bodo storili samomor. Podobno je tudi z ljudmi. Če svojega življenja ne moremo živeti svobodno, bomo umrli – morda ne fizično, zagotovo pa v našem duhu. Ko Marko svojemu mlajšemu bratu Fiču pripoveduje zgodbo o divjih zajcih, mu pripoveduje zgodbo o svojem prijatelju Slavenu. Ko proti koncu filma Marko na bregu reke vidi divjega zajca, ga spomni na to, kako pomembna je svoboda. Marko je tudi profesionalni polagalec rok, hkrati pa se uči, kako biti avtomehanik; ta poklic bo najverjetneje podedoval od svojega očeta. Gre za dve tradicionalno moški aktivnosti, ki naj bi mladega fanta »usmerili na pravo pot«.
Filmi z LGBTQ+ tematikami niso več redkost, ampak v državah, kot je Hrvaška (pa tudi Slovenija ter jugovzhodna in vzhodna Evropa), so kvir teme še vedno precej občutljive za obravnavo. Ste pri tem filmu čutili večjo odgovornost, kot bi jo sicer?
Ja. Od začetka do konca dela na tem projektu sem čutila veliko odgovornost. Tudi ‘moji’ igralci so jo čutili. Gejevska kultura oziroma skupnost je v filmih po navadi prikazana nekoliko drugače, nima tako »realističnih« likov; ti so pogosto klišejski. Seveda obstajajo tudi filmi, ki so drugačni. Kar želim povedati, je, da res nisem hotela narediti nečesa, kar bi izpadlo patetično ali preveč stereotipno. Zato je bilo zame ključno, da o Marku in Slavenu razmišljam kot o dveh mladih fantih, brez kakršnih koli drugih oznak. Gledano iz moje perspektive – ja, naredila sem LGBTQ+ film, a predvsem sem naredila film o ljudeh, o njihovih željah in strahovih.
Markovo mamo, ki je najbolj – reciva temu – negativen lik v filmu, sem želela prikazati tako, da bo občinstvo lahko razumelo tudi njeno perspektivo. Da bo jasno, da njeno obnašanje izhaja iz strahu in nevednosti. Da ni slab človek, ampak samo nima znanja, da bi situacijo lahko razumela. Strah jo je, kaj vse skupaj pomeni za njenega sina, strah jo je sodbe drugih, strah jo je neznanega. Njena dejanja izhajajo iz strahu. In s tem se vsak lahko poistoveti. To razumevanje, univerzalnost izkušenj, v katerih se lahko vsak prepozna, mi je bilo blizu že v Tomislavovem scenariju.
Velika odgovornost je bila verjetno tudi prikaz spolnega odnosa med Markom in Slavenom, ki ste ga posneli res zelo subtilno?
Zame je bilo zelo pomembno, da tudi tisti gledalci filma, ki ne razumejo odnosa med Markom in Slavenom ter vidijo ta prizor, niso izpostavljeni ničemur, kar bi jih od filma lahko odvrnilo. Zato sem se odločila, da ta prizor prikažem na način, kot sem ga. Je pa res, da so roke zame zelo pomemben element odnosa, zato je tudi to zelo vplivalo na način, kako bomo vse skupaj posneli. Prav tako v filmu res nisem želela imeti prizora, ki bi občinstvo zgolj namenoma šokiral v smislu, ‘poglej, kakšen prizor seksa smo pa mi posneli’. Res ne gre za to. Sem pa vesela, da nam je uspelo prizor posneti tako, da deluje intimno in subtilno.
Ob vseh odlikah filma sta zanj v resnici najbolj pomembna res izjemna nastopa obeh glavnih igralcev – Lava Novosela (Marko) in Andrije Žunca (Slaven). Kako je potekal kasting in delo z igralci?
Ena najpomembnejših stvari, ki jih imaš kot režiserka, je tvoja intuicija. Nanjo se zanašam zelo pogosto. Na začetku v glavi nisem imela slik svojih glavnih igralcev, saj sem vedela, da ko ju bom videla, ju bom prepoznala. Naredili smo odprto avdicijo, na katero se je odzvalo več kot tristo ljudi. Najprej sem imela nekaj Zoom klicev z različnimi skupinami prijavljenih igralcev, kjer sem film predstavila in povedala, kakšna je njegova zgodba. Vprašala sem jih tudi, ali imajo v zvezi z obravnavano temo morda težave. Tako se je krog kandidatov znatno zožil že na začetku.
Zame je proces izbire dokaj enostaven. V igralca ali igralko se moram preprosto »zaljubiti« in v Andrijo sem se zaljubila v trenutku. Vedela sem, da je on »moj« Slaven. Najbolj so me prevzele njegove oči, ki so zelo nežne in iskrene, obenem pa ima v sebi uporniško energijo. In zdelo se mi je, da je prav to tisto, kar ima lik, da je to Slaven. V procesu kastinga sem našla tudi krasnega igralca, ki naj bi igral Marka. Ampak po tednu dni me je poklical ter mi dejal, da vloge ne more sprejeti, saj je njegova družina proti in da je ta pritisk zanj preveč. Bila sem razočarana, saj sem do tistega trenutka videla že ogromno drugih igralcev in nisem našla nobenega, ki bi se mi zdel primeren. Nisem več vedela, kje naj ga iščem, koga lahko še pokličem.
In potem je vmes posegla usoda. Lav namreč ni prišel na avdicijo. Na Hrvaškem oziroma na Fakulteti dramskih umetnosti – tako Lav kot Andrija sta študenta igre, oba v istem letniku – imajo pravilo, da prva tri leta študenti med predavanji ne smejo sodelovati na snemanjih. Snemajo lahko v prostem času, ampak predvsem kratke filme, ne pa celovečercev. Lav zato ni prišel na avdicijo. Andrija pa je vseeno prišel, saj si je rekel, da vloge tako ali tako ne bo dobil, bo pa na avdiciji pridobil vsaj nekaj izkušenj. Ampak njegova računica se ni ravno izšla (smeh). Nazaj k usodi. Potem ko sem ostala brez prvega Marka, sem šla na ogled neke predstave v gledališče, kjer sem videla Lava. V predstavi ni igral, ampak je, tako kot jaz, tja prišel kot gledalec. Videla sem ga, ko je vstopil v gledališče, hodil je pred mano – in v njem sem kar naenkrat videla Marka. Ne znam pojasniti, kaj točno sem videla, ampak vedela sem, da je to on.
Odlično je bilo tudi, da sta imela Lav in Andrija med sabo tudi dobro kemijo, kar je bilo po eni strani logično, saj sta se kot sošolca poznala ter se en z drugim počutila varno. Po drugi strani pa seveda tudi ni nujno, da imaš z ljudmi, ki jih poznaš, kakršnokoli kemijo, tako da smo imeli pri tem vsekakor tudi nekaj sreče. Zame je bila ena od pomembnejših stvari tudi to, da mi igralca popolnoma zaupata. Zato smo se morali najprej zelo dobro spoznati in pridobiti zaupanje drug drugega. Včasih se na snemanju kak dan znajdeš v situaciji, ko igralci ne morejo razumeti, zakaj nekaj želim od njih, in takrat je res pomembno, da mi lahko zaupajo, da vedo, da vem, kaj delam. Govorili smo o vsem. Družili smo se. Veliko smo improvizirali. Skupaj smo si ogledali nekaj filmov. Ta proces je bil zelo pomemben, saj gre za dva karakterno precej različna igralca z zelo različnima pristopoma do dela in za vsakega sem morala najti najboljši način, kako z njim komunicirati in delati.
Film je premiero doživel na Berlinalu ter nato svojo pot uspešno nadaljeval na številnih drugih festivalih po vsem svetu, redno distribucijo pa ste imeli tudi že na Hrvaškem. Kakšni so bili odzivi domačega občinstva?
Film je imel svetovno premiero v Berlinu. Nismo zares vedeli, kaj od nje sploh pričakovati, upali pa smo, da ga bo javnost lepo sprejela. Imeli smo šest projekcij ter pet pogovorov po projekcijah in prav vsi pogovori so bili krasni. Ljudje so se s filmom neverjetno povezali, res so ga razumeli in kar nisem mogla verjeti, kaj vse so v njem opazili. Prej si me spraševala o simboliki, ki je v filmu. Ja, simbolika je res tam, ampak film deluje tudi, če je ne razumeš. V Berlinu pa sem imela občutek, da so vsi dojeli vso simboliko.
Po Berlinalu smo imeli premiero na Hrvaškem. Kritiki so se na film večinoma pozitivno odzvali, dobila pa sem tudi veliko spodbudnih sporočil od znancev, ki so ga videli. Distribucija je zdaj zaključena. Nismo imeli veliko gledalcev, ampak mislim, da bodo ljudje film gledali še, ko pride na Hrvaško televizijo. Hrvaški filmi doma vedno težko najdejo pot do gledalcev. Trenutno ta mit sicer razbija Igor Bezinović s filmom Fiume o morte! (ki je letos postal najbolj gledan hrvaški dokumentarec vseh časov, op. a.). Res sem vesela zanj in za njegov film in hrvaški film na splošno. Ampak to se zgodi res redko.
Vem pa tudi, da kar nekaj ljudi na Hrvaškem ni šlo v kino zaradi teme, ki jo film obravnava. Moja sestra živi v Splitu in njeni prijatelji se hecajo, da bi film radi videli, ampak bodo morali iti v kino v kako drugo mesto, da jih v Splitu ne bi kdo videl. Je šala, ampak tudi ni šala. Verjamem pa, da bo film našel svoje občinstvo. Zame je bil višek hrvaške distribucije trenutek, ko sem dobila sporočilo od kolegice, ki v nekem majhnem mestu na Hrvaškem dela z mladimi. Povedala mi je, da je po ogledu filma eden od njenih učencev prišel do nje in ji povedal, da je on Marko. In to je res nekaj, kar je dragoceno.
***
