Le nekaj dni ukrepov omejevanja socialnih stikov zaradi globalne pandemije spomladi leta 2020 je bilo potrebnih, da so se nekateri filmski producenti, distributerji in prikazovalci (tako komercialni kot kulturne ustanove) začeli na novo izumljati kot pretočne platforme. Na ta način so zaobšli običajno – takrat nemogočo – idejo javne projekcije kot svojega osnovnega prikazovalskega načina.
Hitrost in enostavnost te transformacije sta bili opomnik, da je koronakriza le pospešila razširjen in naraščajoč trend konzumiranja gibljivih podob, ki je že dve desetletji postopoma praznil kinodvorane po svetu.
Natančneje: kriza ni le pospešila, pač pa tudi ustoličila trend domačih ogledov kot edino zakonito možnost. V tej situaciji je vsak filmski muzej, vreden svojega imena, moral prepoznati, da njegov raison d’être dejansko daleč presega filmsko kuratorstvo v smislu dejavnega, selektivnega zbiranja, ohranjanja, dokumentiranja in prikazovanja filmov; daleč presega vztrajanje pri skrbno kuriranih filmskih programih in prikazovanju filmov v njihovih izvirnih formatih.
V teh razmerah bi vsak filmski muzej, ki da kaj nase, moral ugotoviti, da je bila njegova osrednja misija vedno tudi ohranjanje občinstva. Občinstva v tem kontekstu ne bi smeli razumeti kot statistike, kot amorfne množice potrošnikov, napeljanih na prepričanje, da je vsak od njih individualni kurator lastnih domnevno edinstvenih navad in odvisnosti gledanja vsebin na spletu.
Namesto tega govorimo o ohranjanju občinstva kot dejanske, materialne skupine ljudi, ki se zberejo, da bi slavili kritično idejo dejanskega, materialnega javnega prostora, da bi sodelovali pri dejanju upora, ponovni uprizoritvi rituala muzejske predstavitve, da bi na idejo javne filmske predstave odgovorili z javnim izkazovanjem človeške radovednosti in medsebojnega spoštovanja.
Le prek ohranjanja ideje filmskega muzeja kot javnega prostora lahko filmski muzej ohrani idejo občinstva kot dejavne entitete in posledično tudi svobodo načina izkušanja filma.
Jean-Paul Sartre je svobodo opredelil kratko malo kot obstoj naše volje in dodal, da dejansko ni dovolj hoteti, pač pa je nujno hoteti hoteti. Verjetno ne bi preveč pretiravali, če bi si to Sartrovo vrzel med »voljo« in »voljo do volje« predstavljali kot popolno ilustracijo vrzeli med napol zavestnim »klikom na naslednji ogled« in namernim odhodom v lokalno kinoteko. Če bo lokalna kinoteka, tj. svoboda, po krizi sploh še obstajala.
Besedilo je poglavje iz Medenove knjige Kaj je kinoteka? Nekaj pogledov na ohranjanje in prikazovanje filmske dediščine v 21. stoletju, ki je izšla pri Slovenski kinoteki.
