Dnevi etnografskega filma (DEF) so del mednarodne mreže evropskih filmskih festivalov Coordinating Anthropological Film Festivals in Europe (CAFFE). Vsi festivali v mreži se na takšen ali drugačen način identificirajo z vizualno antropologijo in etnografskim filmom, a so si med seboj zelo različni. Prav pomanjkanje enoznačne definicije etnografskega filma je tisto, kar daje svobodo festivalskim sporedom oz. organizatorjem. Ti so namreč nenehno v vlogi razreševalcev inherentne napetosti, značilne za takšne dogodke, tj. napetosti med pričakovanji vede in pričakovanji občinstva. Filmski program tako deluje kot nekakšna zgodba, ki jo predstavimo občinstvu. Kakšna je letošnja zgodba DEF?
Poleg bogate produkcije etnografskih filmov, ki so rezultat antropoloških terenskih raziskav, se je močno okrepila tudi študentska produkcija številnih magistrskih programov vizualne antropologije v Evropi. Posamična središča, kot so Tromsø, Leiden, Amsterdam, Manchester, Berlin in Münster, so močna tako po količini filmov kot tudi po uveljavljanju določenih pristopov, npr. filmskega eseja ali participativnega observacijskega pristopa. Med prijavljenimi filmi prevladujejo celovečerni formati, participatorni pristopi, poudarek na čutnih zaznavah, predvsem pa težnja k verbalizaciji, razlagi in neposrednem izjavljanju tako protagonistk in protagonistov kot tudi samih avtoric in avtorjev oz. njihovih prvoosebnih pogledov. Filmi kažejo, da avtorji in avtorice iščejo nove in samosvoje načine, kako obravnavati raziskovalna vprašanja z vizualnimi sredstvi, pri čemer preizkušajo številne pristope in umetniške prakse. Velja pa tudi nasprotno: sklicevanje na etnografsko senzibilnost je postalo mikavno za marsikaterega dokumentarista ali dokumentaristko.
Petčlanska žirija, ki so jo sestavljali izr. prof. dr. Tanja Bukovčan in izr. prof. dr. Tihana Rubić (obe s Filozofske fakultete v Zagrebu) ter izr. prof. dr. Naško Križnar, Miha Peče in Manca Filak (vsi iz ZRC SAZU, Ljubljana), je za končni spored izbrala 14 filmov. Izbor žirije ne kaže le na slovensko, temveč na nekoliko širše, regionalne tradicije vizualne etnografije. Poleg regionalnega vidika pa je za festival osrednjega pomena sodelovanje avtoric in avtorjev, saj pogovori z njimi gledalkam in gledalcem po projekcijah kontekstualizirajo raziskave in proces nastajanja filma, pa tudi obogatijo gledalsko izkušnjo in film približajo občinstvu.
