The Bear (2022–) sodi med tiste serije ameriškega pretočnika Hulu, ki jih k nam na sestrski Disney+ dobimo s korenitim zamikom, tako da nas je njen sloves dosegel še pred možnostjo ogleda. Sam sem za The Bear izvedel na družbenih omrežjih, kjer sledim številnim filmskim ustvarjalcem, in takoj sem zaznal, da je največji vtis naredila na montažerje. Ob ogledu prve epizode mi je postalo jasno, zakaj.
Čeprav bi The Bear lahko uvrstili v t. i. kuharski žanr, torej med pripovedi o briljantnem chefu, ki uspe s pomočjo raznolike, idiosinkratske ekipe preseči omejitve svojega okolja in se dokazati, je zgodba serije in njenih junakov bistveno širša, z razpršenim fokusom, ki združi elemente različnih pristopov in načinov podajanja zgodb. V osnovi res spremljamo usodo nagrajenega chefa, ki po bratovem samomoru prevzame njegovo kultno sendvičarsko beznico in jo poskuša dvigniti na višjo raven. A Carmy (Jeremy Allen White), znan tudi kot Medved oz. »Bear«, to počne, da se ne bi soočil s čustvi ob bratovi smrti, medtem ko večina ekipe sprva kuha zamero, saj ne marajo sprememb. Čustva likov, predvsem zaposlenih v restavraciji, in njihov razvoj so ves čas v ospredju zgodbe, ki jo spremljamo skozi perspektivo vsakega od njih. Vzporedno z njihovimi zgodbami in usodo restavracije serija prikaže tudi širše okolje urbanega Chicaga, s čimer odpre nekatera aktualna družbena vprašanja. Teme, kot so prekarno delo, gentrifikacija, mobing, pasti podjetništva in birokracije – ter njihov vpliv na duševno zdravje – ustvarjajo milje serije, ki pusti pečat na junakih, vseeno pa se ne prebijejo v ospredje.
Trenutno je serija zaključila drugo sezono in glede na gledanost, kritiško slavo in nagrade bo bržkone sledila tretja. Glede pripovednega loka sta prvi dve sezoni imeli skorajda diametralno nasprotno zgrajena dramaturška trikotnika. Skozi prvo smo spremljali postopno drsenje proti na videz neizogibnemu propadu, ki ga zaradi dolgov in dotrajanosti restavracije ne moreta rešiti ne izpiljena ponudba ne požrtvovalna ekipa, nato pa v končnem preobratu rešitev pride tako rekoč iz onostranstva kot (zasluženi) deus ex machina. Tako za restavracijo kot za večino junakov je prehod iz prve sezone v drugo predstavljal vzpostavitev temeljev in druga sezona je postopna gradnja novega začetka, iskanje poti in nenehno gašenje – včasih tudi dobesednih – požarov. Posledično je zaključni preobrat rušilen za nekatere junake – vsaj na čustveni ravni, saj vseeno kaže, da bo restavracija uspešnica.
Serija pa ni uspešna zgolj zaradi zgodbe in likov, s katerimi se ni težko poistovetiti. Ključna sestavina recepta je način podajanja zgodbe, saj ta diktira tempo in stopnjuje čustveni naboj razvoja likov. Hitra montaža s številnimi rezi se tudi pri drugih serijah in filmih pogosto uporablja pri posnetkih priprave hrane, ki jih v The Bear res ne manjka, vendar ustvarjalci tudi na tem področju ponudijo presežek. Tako tempo montaže ne služi zgolj predstavitvi elementov jedi, temveč vzpostavitvi širšega narativa, prikazu okolja in celo razlagi odnosov med liki. Že v prvih sekundah prve epizode tako skozi rafal zaporednih posnetkov serija oriše mentalno stanje glavnega junaka, hektičnost kuhinjskega okolja, v katerem ga spoznamo, nasršenost in agresijo večine sodelavcev ter vsesplošno razsutost situacije.
Ta pristop se imenuje tudi »hip-hop« montaža, ki jo je populariziral Darren Aronofsky, ime pa ji je nadel, ker je videl vzporednico v prelivanju različnih scen s prelivanjem samplov v hip-hop glasbi. Takšna montaža je hkrati glasbena zaradi usklajenosti rezov z ritmom glasbe, kar The Bear izdatno izkoristi s tudi sicer bogatim glasbenim naborom. Hektiko okolja, ki jo poleg tempirane priprave hrane stopnjujejo še nenehne zunanje zahteve, lovljenje finančne stabilnosti, egotripi članov ekipe in vsesplošna dotrajanost opreme, serija razbija z daljšimi kadri, ki se osredotočajo na posamezne like in skozi katere dobimo tako vpogled v njihova dejanja kot v splošno vzdušje in razmere. V sedmi epizodi prve sezone avtorji združijo oba pristopa v epskem 18-minutnem kadru, ki hkrati prikaže Carmyjev obup in stresno okolje restavracije.
Aktualna druga sezona kombinacije pristopov še nadgradi, da gledalcu servira osebno predstavitev posameznih likov, ko se odpravijo na lastno pot učenja in spoznavanja v pripravah na odprtje prenovljene restavracije. Tako učno uro uspe »ponoviti« z več liki, a vseeno niti pri enem od njih ne dobimo občutka repetitivnosti. Vsaka od poti je povezana tudi s simbolno funkcijo hrane, ki je skozi serijo močna metafora za otroštvo, odraščanje, družino in splošno družbeno vezivo.
Slednje pride najbolj do izraza v vrhuncu serije, enourni šesti epizodi druge sezone z naslovom »Ribe«, ki predstavlja skok v preteklost, v čas, ko je Carmy še delal v New Yorku, njegov brat pa je bil še živ. Njuna mati pripravlja božično večerjo za razširjeno družino, medtem ko se hrana kuha in peče, pa na dan privrejo stare zamere in konflikti, ki so bili pometeni pod preprogo. Z vidika pripovedi in predstavitve dogajanja je epizoda mojstrski primer gradnje napetosti skozi poskuse izogibanja neposrednemu konfliktu, kar kulminira v brutalno soočenje. Scenaristični in montažni pristopi dodatno sublimirajo igralske presežke zasedbe, ki jo za to epizodo pretežno sestavljajo stranski liki in novi obrazi. No, večina novih obrazov so pravzaprav zvezdniki in zvezdnice kot Jamie Lee Curtis, Bob Odenkirk, John Mulaney, Sarah Paulson in Gillian Jacobs, ki pripomorejo k dvigu intenzivnosti dogajanja na nepredstavljivo potenco.
S svežim pristopom, neutrudnim tempom in širokim naborom pripovednih tehnik The Bear brez izjeme navduši gledalca, a v podrobno spremljanje prepriča skozi pristne, iskrene in srčne zgodbe junakov med spopadanjem s težavami, s katerimi se zlahka poistovetimo, v stresnem življenju, ki ne potrebuje antagonista.
