Eterična Francozinja, ki je na vlaku Budimpešta-Pariz prebirala Batailla in na Dunaju izstopila z Američanom, ki je na sosednjem sedežu prežvekoval memoare Klausa Kinskija. Natakarica, na katero je v osmi sezoni Urgence vrgel oko čedni Dr. Kovac. Okrutna grofica s čudaškim okusom za kozmetiko. Vse to in še marsikaj drugega: Julie Delpy.
Če se je še do nedavnega zdelo, da je v svetu filma prostor za fatalke le na filmskem traku, medtem ko je stolček za kamero oblikovan po meri moški zadnjic, se v zadnjem času v to patriarhalno trdnjavo, v center moči, imenovan režija, počasi, a zanesljivo prebija vse več ženskih imen. Claire Denise, Jane Campion, Sofia Coppola, Agnes Varda, Catherine Breillat, Mira Nair, Naomi Kawase in Samira Makhmalbaf – to je le nekaj najboljših (predvsem pa najvztrajnejših) deklet, ki so v zakladnico gibljivih podob uspele pretihotapiti ženski pogled. Še redkejši so prebegi z ene strani kamere na drugo, kaj šele avtorski ekscesi, kakršne zganja Julie Delpy – ne le, da je videti odlično, da igra in da si drzne celo režirati, ampak se pod svoje filme podpisuje tudi kot scenaristka, koproducentka in skladateljica. Brihtna in pogumna punca, skratka.
Julie Delpy se rodi 21. 12. 1969 v Parizu dvema hipijevsko odklopljenima igralcema, ki svoj talent razdajata na odrih avantgardnih gledališč. Albert Delpy in Marie Pillet se v letih odraščanja svoje edinke iz pariškega gledališkega podtalja prebijeta v vrste uveljavljenih filmskih igralcev, Julie pa se medtem naleze njune boemske nonšalance in razvije prefinjen okus za gibljive slike. Pri šestih letih že konzumira Godarda, pri osmih Bergmana, pri devetih pa, z manjšo intervencijo svojih staršev (ki se bosta na filmu ob njej pogosto pojavljajala tudi kasneje), debitira v drami Guerres civiles en France (François Barat, Joël Farges, Vincent Nordon, 1978).
Naslednjič stoji pred kamero pri štirinajstih, potem ko na avdiciji za film Détective (1985) očara Godarda s priznanjem, da si sicer želi vloge v filmu, da pa si še bolj kot to želi videti velikega mojstra pri delu. Godard je prvo v vrsti velikih režiserskih imen, ki bodo zakoličila filmsko obzorje in razpršila ambicije mlade igralke v vse pore najbolj kompleksne med umetnostmi. Z Leosom Caraxom posname poetično gangstersko ekstravaganco Nečista kri (Mauvais Sang, 1986), Bertrand Tavernier ji zaupa naslovno vlogo v filmu La passion Béatrice (1987), v meditaciji na temo enakosti Krzysztofa Kieslowskega Tri barve: Bela (Trois couleurs: Blanc, 1994) odigra Dominique, svojeglavo blondinko, ki zapusti moža, ker je »nezmožen konzumirati zakon«, v kultnem, tarantinovsko ultranasilnem hitu Rogerja Avarya Zoe do groba (Killing Zoe, 1994) je dobrosrčna prostitutka, v Strtih cvetovih (Broken Flowers, 2005) Jima Jarmuscha pa zadnja pobegla ljubica apatičnega Billa Murraya.
Širše občinstvo jo prvič opazi v filmu Evropa Evropa (Europa Europa, 1990) Agnieszke Holland, v vlogi naci simpatizerke, ki nevede pade na čare v arijca kamufliranega Juda, najbolj pa se v cinefilsko kolektivno nezavedno usede kot nežna, prosojna, bistra in načitana Celine v klasiki interrail romantike Pred zoro (Before Sunrise, 1995) Richarda Linklaterja. Z denarjem, ki ga zasluži s prvimi filmi, za nekaj dni odpotuje v New York, ostane tri tedne in se odtlej tja neprestano vrača. Postmoderna nomadka danes živi med Parizom, New Yorkom in Los Angelesom in pravi, da korenine vedno nosi s seboj. Kljub nekaj bežnim izletom v Hollywood se skozi celotno kariero najboj domače počuti na terenu avtorskega filma. Spogledovanje z različnimi elementi procesa filmskega ustvarjanja na newyorški Tisch School of the Arts v kombinaciji z metodo opazovanja z udeležbo pa jo zlagoma pripelje tja, kamor si je v resnici vedno najbolj želela – na drugo stran objektiva. Ob tem prestopu najavi, da se namerava z igro ukvarjati tudi v prihodnje, vendar svoje življenjsko poslanstvo vidi predvsem v režiji. »Zdi se mi, da sem bila, ker sem že tako zelo zgodaj začela delati s tako dobrimi režiserji, pri osemnajstih že pripravljena, da tudi sama začnem režirati,« navrže v nekem intervjuju.
Prvi scenarij zloži pri sedemnajstih, a se dolgo muči s prepričevanjem producentov v nujnost in varnost naložbe v njen avtorski talent. Za devetnajst let neuspešnega lobiranja okrivi izžarevanje neugodne mešanice notranje moči in negotovosti, ki producentom vzbuja občutek, da imajo opravka z osebo, ki ne ve natančno, kaj dela, obenem pa je v tem svojem početju še hudo trmasata in nevodljiva. Ko ji končno uspe zbrati pol milijona dolarjev (vmes z digitalno kamero v enem dnevu posname svoj nizkoproračunski prvenec, eksperimentalno komedijo Looking for Jimmy (2002), se loti realizacije enega izmed scenarijev, ki se ji že lep čas valjajo po stanovanju, in posname Dva dni v Parizu (2 Days in Paris, 2007), klepetavo woodyallenovsko komedijo, polno medkulturnih nesporazumov, intelektualno nabritih dialogov, nevrotičnih tikov in seksualne tesnobe.
V filmu Dva dni v Parizu Julie uspešno demonstrira svoje scenaristične in režiserske sposobnosti, odigra glavno vlogo, v vlogi svojega filmskega zaročenca pogumno angažira nekdanjega fanta Adama Goldberga, za povrh napiše še glasbo in odpoje zaključni song. Podobno kot Linklater v filmu Pred zoro in njegovem nadaljevanju Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004), pri katerem je Julie sodelovala tudi kot soscenaristka (za kar je bila kasneje nominirana za oskarja za najboljši prirejeni scenarij) in avtorica glasbe, tudi Delpyjeva pošlje Američana in Parižanko na kratek sprehod po mestnih ulicah, le da mesto zdaj ni več le kulisa, ampak nekaj, kar nasilno vdira v intimo že tako ali tako načetega odnosa, zaljubljeni par pa je iz faze idealističnega medlenja že zdavnaj padel v trdo realnost medosebnih razlik in banalnosti vsakdanjega življenja. Inteligenten dialoški humor z bliskovto izmenjavo replik, tenkočutno balansiranje med norčevanjem iz paranoičnih, puritansko zategnjenih Američanov na eni in razpuščenih, neredko neokusnih, s seksom obsedenih, nesramno jezikavih Francozev na drugi strani, odlična igralska kemija in sveža, dinamična režija, so Julie Delpy odrešili nehvaležne pozicije igralke, ki želi biti nekaj več, in upravičili njene režiserske ambicije.
Producenti so jo končno začeli jemati resno in pri svojem naslednjem projektu si je lahko dovolila celo nekaj zapravljanja. Zapustila je varno območje romantične komedije, žanra, ki je ženskim režiserkam tradicionalno zaupan z vsaj kolikor toliko lahkim srcem, in se lotila snemanja kostumske drame o madžarski grofici Elizabeth Bathory, okrutni, narcisoidni aristokratinji, ki je eliksir lepote in mladosti našla v kopelih sveže krvi, iztisnjene iz brhkih teles mladoletnih devic. Julie Delpy spet zavzame vse strateške pozicije v filmu in ustvari vizualno privlačno, natančno inscenirano, kompleksno mešanico psihološkega portreta, zgodovinske drame in razmisleka o stranskih produktih moči in oblasti, zapakirano v ambivalentno naracijo, ki se lahko gleda tudi kot feministična kritika lova na čarovnice in potvarjanja dejstev s strani tistih, ki jim je bilo dano pisati zgodovino. Po končanem snemanju o shizofreni izkušnji preklapljanja med različnimi vlogami v procesu ustvarjanja pove, da je režirati v korzetu res mučno in da bi glavno vlogo raje preložila na tuja ramena, če bi jih imela s čim plačati.
S Krvavo grofico (The Countess, 2009) je Julie Delpy dokazala, da razvija prepoznaven avtorski glas, ki ga ni več mogoče kar tako preslišati. Več kot očitno je, da se na stolčku za kamero počuti zelo domače. Če ji bodo tam dovolili še malo posedeti, nas utegne s svojimi izbirami in izvedbami presenečati tudi v prihodnje. Na zalogi ima dovolj zanimivih zgodb in zaprašenih scenarijev ter nobenih predsodkov pred raziskovanjem novih žanrov. Naslednjič bomo v glodanje zagotovo dobili svežo kost.
