Vprašanje filmske neodvisnosti in neodvisnega filma je velikokrat zavito v tančico nejasnosti, pretiravanj in netočnosti. Pogosto s tem izrazom merimo na večjo umetniško in ustvarjalno svobodo, ki naj bi jo tak film vseboval glede na »odvisni« film; govorimo predvsem o ekonomski in politični svobodi, ki botrujeta svobodnemu estetskemu izrazu. Ekonomsko neodvisni film naj bi bil ustvarjen mimo interesov trga in investitorskih špekulacij, katerih poglavitni namen je ustvarjanje dobička. Politična neodvisnost pa naj bi zagotavljala nekakšno ideološko čistost, kjer film ni propagandno gradivo. Ta dvojna neodvisnost nam tako zagotavlja, da je neodvisni film resnično rezultat avtorjevega individualnega umetniškega izraza.
Vendar je ta preprosta binarna definicija filmske neodvisnosti lahko delno aplikativna le v večjih in bolj razvitih kinematografijah (ZDA, Anglija, Indija …). Tam za neodvisni film večinoma velja tisti, ki ni nastal v okviru velikih filmskih studiev.[1] Problematično je tudi prepričanje, da je film v liberalnih demokracijah osvobojen politično-ideoloških vplivov, kar naj bi bila problematika, rezervirana za nerazvite in nedemokratične države. V tem smislu bi lahko nekoliko hudomušno trdili, da je ves slovenski film »neodvisni film«, saj se že vnaprej ve, da film na trgu ne bo povrnil stroškov izdelave, kaj šele prinesel dobička. Prav tako pa je bil ustvarjen v neodvisni in demokratični evropski državi, torej mu ne grozita politična cenzura in nadzor.
Za neodvisni film so v uporabi tudi drugi izrazi – alternativni film, eksperimentalni film, avantgardni film, amaterski ali ljubiteljski film –, ki govorijo o mnogoteri pojavnosti neodvisnega filma. Vsak od teh izrazov prinaša svoj odtenek pomena in opredeli poseben položaj neodvisnega filma v določenem obdobju, okolju ali po specifičnem stilu. Zdi se, da vsaj v kontekstu slovenske filmske scene lažje govorimo o »profesionalnem« oziroma poklicnem in »amaterskem« oziroma ljubiteljskem filmu.
Filmska tehnologija še nikoli v zgodovini ni bila tako dostopna. Digitalne kamere so poceni in preproste, pametni telefoni pa so opremljeni s kamerami izredne ločljivosti. Filme vsak lahko enostavno montira na domačem računalniku. Eksplozivno napredujoča in dostopna tehnologija ustvarja romantično podobo vsesplošne demokratizacije in dostopnosti filmske proizvodnje. Vendar pa dostopnost tehnologije in množičnost filmskih ustvarjalcev ne prinašata nujno tudi boljše kakovosti in umetniške ustvarjalnosti. Hiter pregled družabnih omrežij in videoplatform priča ravno o nasprotnem. Prav zato je danes še toliko bolj na mestu, da se ta množica ljubiteljske filmske ustvarjalnosti predstavi javnosti skozi filmski festival, ki ga oblikuje stroka ter v filmih išče kreativnost in kakovost umetniškega dela.
Prav tak namen ima Festival neodvisnega filma. FNF ima bogato festivalsko zgodovino. Prvič je bil organiziran leta 1996. Za njegovo premierno izvedbo je stalo Kulturno umetniško društvo Cineast. Društvo so ustanovili ljubitelji ustvarjalnega filma in videa, ki so delovali tako na področju filmskega ustvarjanja kot promoviranja filmske kulture in raziskovanja različnih aspektov filmske umetnosti. Posebej so se zavzemali za spodbujanje ustvarjalnosti in prepoznavnosti eksperimentalnega, kratkega in avtorskega filma. Kot zanimivost omenimo, da so v okviru društva delovali laboratorij za obdelavo črno-belega filmskega traku vseh formatov, studio za shranjevanje in kopiranje starih filmskih trakov, studio za prenašanje videoslike na filmski trak in studio za animirani film.
Organizacija in izvedba festivala sta bila odgovor na pomanjkanje zastopanosti filmskih izdelkov, ki niso nastali pod taktirko uradnih – državnih ali večjih komercialnih produkcijskih hiš. »Festival je odprt za vsakršno ustvarjalnost, ki nastaja zunaj filmskih in televizijskih institucij,« se je bralo vabilo ustvarjalcem za sodelovanje na festivalu. Festival je v svoji prvotni ideji namenjen tistim filmskim in video delom in avtorjem, ki na tem področju ustvarjajo brez komercialnih namenov in v neprofesionalnih razmerah. To vodilo se je ohranilo vse do danes, saj so za prijavo in uvrstitev filma na festival navedeni sledeči pogoji:
- NI večinsko sofinanciran s strani Slovenskega filmskega centra, RTV Slovenija, komercialnih TV-postaj ali platform,
- NI nastal v okviru študijskih produkcij filmskih šol, akademij ali mentorsko vodenih produkcij filmskih delavnic in
- JE nastal v slovenski (ko)produkciji.
FNF je v svoji prvotni zasnovi in pod taktirko KUD Cineast deloval 10 sezon (do pozne jeseni 2005). Nato je za tri leta utonil v krajšo pozabo, leta 2009 pa sta ga obudila kulturno društvo MILF in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD). Vendar na začetku tega »novega« obdobja festival ni doživljal zlatega preporoda. Eden redkih danes dostopnih člankov, ki popisuje dogajanje festivala iz leta 2013, se začne takole: »Za nami je peti zaporedni FNF, ki ponovno ni postregel s presežki. Je to nekaj, česar od slovenskega neodvisnega filma niti ne moremo pričakovati? Kako opravičiti ravnanje žirije, ki že drugo leto zapored ni podelila prve nagrade? Gre za pretenciozno držo ali je naša neodvisna scena do te mere podhranjena, da si prve nagrade nihče niti ne zasluži?«[2] Kljub temu je festival vztrajal naprej in v mali filmski dvorani JSKD na Beethovnovi ulici kultiviral novo občinstvo in ohranjal ter spodbujal duh neodvisnega filma v Sloveniji.
Vredno je poudariti, da se je neodvisna, amaterska in ljubiteljska filmska scena na slovenskih tleh v zadnjih desetletjih dodobra razvila in dobila vidnejše mesto pod soncem, vse od vzpostavljanja produkcijskih in ustvarjalnih delavnic za mlade do širjenja festivalov zunaj prestolnice, kakršna sta recimo Luksuz festival poceni filma (Krško) in Festival SHOTS (Slovenj Gradec). Jasno je torej, da so razmere za neodvisni film boljše od tistih, ki so botrovale začetku festivala leta 1996. Vendar pa je FNF usodnega leta 2020 doživel ponovno (dvoletno) prekinitev zaradi vsem predobro znane epidemije. Zdi se, da je tokratna prekinitev festivalu dala potreben zagon, da se na novo postavi v bolj ambiciozni in velikopotezni zasnovi. Z lanskim letom je bil festival namreč prestavljen v dvorano Silvana Furlana v Slovenski kinoteki.
Na 22. edicijo se je prijavilo več kot 110 filmov, tako dolgometražnih kot kratkih. Gre za impresivno številko, ki priča o živahni produktivnosti »amaterskih« filmskih ustvarjalcev. A kot smo že omenili, kvantiteta ne priča tudi o kvaliteti. Selektor festivala, režiser Martin Draksler, je nabor skrčil na 19 filmov – enega celovečernega in 18 kratkih. V oči zbode dejstvo, da je bilo med izbranimi kar 14 igranih filmov in le trije eksperimentalni, en dokumentarni in en animirani film. Če prevzamemo držo, da neodvisnemu filmu daje dodatno vrednost prav neodvisni položaj njegovih ustvarjalcev, pa tudi s tem povezana svoboda izražanja, je na mestu vprašanje: čemu tako neenakovredna reprezentacija filmskih zvrsti? Seveda je lahko to tudi odraz bolj konservativnega pristopa k filmskemu ustvarjanju med slovenskimi neodvisneži – pregled izbranih stvaritev lanskega festivala vsekakor razkriva bolj konvencionalen pristop k razumevanju filmske estetike in pripovedi.
Vseeno pa ne gre prezreti kakovosti vseh štirih nagrajenih filmov, pri čemer bi izpostavil predvsem žanrsko nabit Robbery Casette Vol. 2 Play Again (2021) bratov Zemljič. Gre za film, ki na duhovit način združi prepoznavne klišeje kriminalne akcije in znanstvene fantastike, kot smo je vajeni iz zlate dobe videokasetne B produkcije. Izstopa pa tudi zmagovalni film Komaj čakam, da prideš (2021) Tomaža Groma, eksperimentalno-dokumentarno delo, ki je v prvi vrsti izpoved, žalostinka in filmska pesnitev. Iz kolaža posnetkov vsakdanjega življenja črpa čustveni naboj in poetičnost ter se na nevsiljiv način usede v gledalčevo notranjost. Prav zaradi takih umetniških presežkov z zanimanjem pričakujemo prihajajočo edicijo festivala.
OPOMBE:
[1] Vendar je tudi to poenostavljeno razumevanje. Velika večina »neodvisnih« ameriških studiev, ki so sodelovali pri nastanku sodobnih filmskih klasik ter kultnih filmov, ki danes veljajo za zgled ameriške neodvisne produkcije, je v lasti medijskih konglomeratov. Dober primer je podjetje Miramax, ki ga je leta 1993 kupil Disney. Kljub temu se je Miramaxa še dolgo držal sloves meke za neodvisno filmsko produkcijo v ZDA.
[2] Čamernik, Žiga. Ekran, januar-februar 2014, str. 22.
