»Raje namreč delam film, ki ni nabit z egocentričnostjo.«[1]
– Mako Sajko
Mako Sajko se s svojim izrazito humanističnim credom v zgodovino slovenskega filma zapisuje kot eden njenih najbolj nekompromisnih in svojevrstnih ustvarjalcev. Glavnino opusa, ki ga sestavlja sedemnajst kratkih, večinoma dokumentarnih filmov, je posnel v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, za svoje delo pa je prejel številne nagrade tako doma kot v tujini. Njegovi filmi na humoren način razgaljajo tedanjo družbeno ureditev. Z obravnavanimi tematikami je marsikdaj (ne)namenoma dregnil v »nezmotljivo« socialistično oblast. Po zbadljivem etnološkem dokumentarcu Narodna noša (1975), ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, je Sajko prenehal snemati in se posvetil filmski vzgoji. Njegova izjemna filmska dela so utonila v pozabo. Zanimanje zanje je spet oživelo po letu 2009, ko so mu na 12. Festivalu slovenskega filma podelili Badjurovo nagrado za življenjsko delo.
Mako Sajko je pionir družbeno-angažiranega dokumentarnega filma, znan pa je tudi po tem, da je za svoj film Potopljena obala (1967), ki ponudi vpogled v ostanke rimskih naselij na morskem dnu ob istrski obali, izdelal oziroma sestavil prvo podvodno kamero v regiji.[2] Rojen je bil leta 1927 v Tržiču in je eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmarjev. Po drugi svetovni vojni je najprej leto dni – po njegovih besedah je bilo to leta 1948[3] – obiskoval takrat ustanovljeno ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost, kamor je zašel po naključju. »Spremljal sem sestro, ki je šla opravljat sprejemne izpite v Ljubljano in je tako prijavila še mene. No, potem so mene sprejeli, nje pa ne.«[4] Po letu dni v Ljubljani je odšel na študij režije na Visoko filmsko šolo v Beograd, kjer je njegov mentor postal Slavko Vorkapić, ki je tam kot profesor deloval v 50. letih. Vorkapić je v času med obema vojnama ustvarjal v Hollywoodu in veljal za izjemno cenjenega in uspešnega montažerja ter strokovnjaka za posebne učinke. Njegovo delo in osebnost sta imela na Sajkov »filmski podpis« velik vpliv, kar je mogoče opaziti predvsem v avtorjevi formalni igrivosti in kreativnem raziskovanju izraznosti filmskega medija. Vizualna virtuoznost in radoživo eksperimentiranje sta opazna predvsem v filmih, kot sta Promiskuiteta (1974) in Narodna noša (1975).
Sajko je pri Vorkapiću diplomiral leta 1959, po šolanju pa se je izpopolnjeval še v Münchnu in Parizu, kjer med drugim delal s španskim avantgardistom, velikanom filmske umetnosti, Luisom Buñuelom. Doma je najprej sodeloval pri snemanju filma Vesna (1953, František Čap), kot asistent režije pa kasneje še pri filmih Dolina miru (1956, France Štiglic), Ti loviš (1961, France Kosmač), Lucija (1965, France Kosmač) in Peta zaseda (1968, France Kosmač). V zgodnjih 60. letih je začel režirati kratke dokumentarne filme, večinoma po lastnih scenarijih. Njegov prvi samostojni avtorski izdelek je dokumentarec Kje je železna zavesa? (1961), ki na hudomušen način spregovori o »maloobmejnem prometu« med Jugoslavijo in Italijo, med socializmom in kapitalizmom. Kje je železna zavesa vizualno dekonstruira pojem meje in pokaže, da se dojemanje meje za oblast in ljudi, ki živijo ob njej, razlikuje.
Za enega njegovih najdrznejših filmov velja eksperimentalni dokumentarec Strupi (1964), ki brez govorjene besede, zgolj s pomočjo slike in glasbe prikaže uničevanje okolja. Strupi so med prvimi filmi, ki se ukvarjajo z onesnaževanjem okolja in ki jasno pokažejo, da nešteti tovarniški dimniki niso nujno znamenje napredka. Film je med drugim zmagal na festivalu v Karlovih Varih. Največ prahu je Sajko dvignil s filmom Samomorilci, pozor! (1967), ki so ga prvič predvajali na beograjskem filmskem festivalu. Sajko se je v njem lotil takrat še zelo tabuizirane teme samomorilnosti med mladimi, ki je bila v Jugoslaviji izredno visoka. Snemanja se je lotil študiozno in več kot eno leto preučeval razne raziskave, pri čemer mu je bil v veliko pomoč dr. Lev Milčinski, psihiater in priznani specialist za omenjeno področje. »Ko je bil film nagrajen v Beogradu, so o njem novinarji pisali več kot o filmu o Titu.«[5] Ker se je o filmu in tematiki, ki jo je obravnaval, zelo veliko pisalo tudi v tujih medijih, so oblasti zaključile, da Samomorilci, pozor! škodijo podobi SFRJ. Filma sicer niso formalno prepovedali, so pa onemogočili njegovo javno predvajanje. Kljub temu so oblasti v Ljubljani kmalu za tem sklicale svetovni kongres na temo samomora, kjer so prvič predstavili ideje o ustanovitvi prostovoljnih organizacij za pomoč ljudem v stiski. Samomorilci, pozor! so močno zaznamovali tudi režiserja. »Pristna žalost staršev teh mladih ljudi je naredila name tako silen vtis, da me odtlej igranje na filmu naravnost moti,«[6] je povedal v intervjuju za Dnevnik in od takrat ustvarjal izključno dokumentarce. V tem kontekstu je treba omeniti še dva izjemno progresivna Sajkova filma, in sicer Slavica Exception (1971), ki iz izredno napredne perspektive – še za današnji čas – prikazuje življenje striptizete iz Kranja. Vizualno ekstravagantno Promiskuiteto (1974) pa je Sajko posnel, ko se je pojavil aids; v filmu tematizira spremenjen odnos do seksualnosti in pomanjkanje spolne vzgoje ter izpostavlja nevarnost nezaščitenih spolnih odnosov. Vsi omenjeni filmi še danes delujejo sveže in aktualno.
»Glavne teme dokumentarcev so problemske teme. Dokumentarni film se dela zato, da se kaj spremeni. Nekateri izmed mojih filmov so to dosegli, kar je največja zmaga.«[7] Družbeni angažma je tista rdeča nit, ki filme Maka Sajka spleta v pronicljiv avtorski opus. Mako Sajko je filmski sociolog, antropolog, etnolog, filozof. Je družbeni raziskovalec, ki raziskuje skozi medij filma. »Gnala me je neka nuja, da s tem medijem nekaj povem, povzročim nek premik.«[8] Film vzame kot »nov« medij, s katerim je mogoče prodreti v samo družbeno tkivo in z njim nagovoriti ljudi, jim približati svet tukaj in zdaj. V filmskem boju za pravičnejšo, bolj odprto in človeško družbo je bil njegov nepremagljiv meč humanizem, njegov neprebojni ščit pa humor. Verjamem, da gre pri tem pravzaprav za njegov življenjski nazor.
Ekran marec/april 2023
VIRI:
[1] Sajko, Mako. Pogled skozi majhno kamero. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1973.
[2] Vse najboljše, Mako Sajko. Videoposnetek pogovora med Makom Sajkom in Sinišo Gačićem na večeru Društva slovenskih režiserjev 7. februarja 2017 v Slovenski kinoteki.
[3] Gačić, Siniša. Mako, dokumentarni portret. RTV Slovenija, 2014.
[4] Ibid.
[5] Vse najboljše, Mako Sajko. Videoposnetek pogovora med Makom Sajkom in Sinišo Gačićem na večeru Društva slovenskih režiserjev 7. februarja 2017 v Slovenski kinoteki.
[6] Butala, Gregor. »Mako Sajko, scenarist in režiser dokumentarnih filmov: Ko je resničnosti preveč«. Dnevnik, 27. januar, 2017.
[7] Sajko, Urška. »Mako Sajko: družbena angažiranost skozi dokumentarni film«. Kinotečnik, letnik XVII, januar-februar 2017.
[8] Lesničar, Tina. »Vedno me je zanimal svet – tak, kot je«, Ekran, letnik XLIV, april-maj 2007.
