Pojdite na vsebino

Za Radka Poliča – Raca je bila izkušnja s snemanjem Mrtve ladje (1971) zagotovo posebna, saj je bila to njegova prva glavna filmska vloga. Leto 1971 je bilo tako in tako posebno. Po svetu je še odmevalo leto 1968, v Ljubljani je prišlo do zasedbe Filozofske fakultete, svet je iskal nove bivanjske odgovore, film se je – še posebej z novim valom – popolnoma spremenil.

V Mrtvi ladji ni neke konkretne zgodbe, je pa precej konkretnega občutenja. Danijel (Rac) in Marijana (Milena Zupančič) prešerno in zaljubljeno preživljata počitnice, dokler Danijela ne prevzameta tesnoba in imaginarni strah pred nečim slabim, kar se jima bo ali pa se je že zgodilo. To ju pahne v tok kaotičnega dogajanja, kjer nista več sposobna ločiti resničnosti od blodenj. Kaj je to stanje, si lahko tolmači vsak gledalec zase. Upam pa ga razlagati z mislimi, ki jih je veliko pozneje in v popolnoma drugem kontekstu izrekel Rac. Če nekoga preveč ljubiš, namreč nisi daleč od tega, da ljubezen spremeniš v sovraštvo in jo zastrupljaš s posesivnostjo. Mrtva ladja je točno to: film o strahu pred izgubo drugega in pred izgubo svobode v trenutku, ko imaš obojega največ. Želja po samosti in hkrati strah pred njo. Zato Mileno ubija, utaplja in žali, a jo v istem mahu rešuje in ljubi. Spreminja se v ukazovalnega, sovražno nastrojenega in ljubosumno poniževalnega gospodarja, ki ga ona ne razume; takoj zatem pa zdrsne v strastno naklonjenost. Njuno mučenje sekajo reminiscence romantičnih in srečnih trenutkov iz preteklosti. Prazna tovorna ladja je njun terapevtski kavč. »Ti veš, da je hudič na ladji?« pravi Dani. »In ti ga nisi nikoli iskal v sebi?« odvrne Marijana. To je to: stvari niso zunaj nas – ta zunaj je tako ali tako mrtev prostor, lupina, mrtva ladja. Stvari/odgovori so v nas.

Vstopi magnetofon, glas, tretji element, oseba brez obraza, ki vnese možnost odrešitve, a je Danijel ne želi. Ampak – je vse to sploh resnično? Ni le odraz njune in obče ambivalence do bivanja? Je Marijana sploh živa? Je odnos med dvema sploh mogoč? Interpretacij je toliko, kolikor jih vsak želi in vidi. Drži pa zagotovo ena: Rac in Milena sta ustvarila najboljši možni filmski in partnerski zapis. »Bila sva sama tam na ladji, prepuščena drug drugemu, in eden drugemu sva dajala neko darilo,« pravi o snemanju Milena, ki ne pozabi dodati, da je bil Rac do nje izjemno uvideven. Snemanje zagotovo ni bilo enostavno.

Besedilo je vzeto iz prispevka Radko Polič Rac, ta velika in nežna igralska zverina, objavljenega v knjigi Poklon Radku Poliču.

 

Preberi več