Letnik 1942. Iz partizanske, politično in literarno angažirane družine. Trije bratje: Vasilij sodnik, Radko igralec, Svetozar inženir kemije. Odrašča v Črnomlju, Beogradu in Berlinu, odraste v Ljubljani. Diplomira na AGRFTV. Trikrat poročen, ima dva sinova. Z drugo ženo Mileno Zupančič preživi na odru in pred kamerami dlje kot v zakonu.
Raje kot Radko mu vsi rečemo Rac. Tako ga je klicala mama. In mame so zakon.
“Ali Rac že čaka?” se oziram med snemanjem dokumentarnega filma Devet krogov.[1] Grozno sem nervozna, ker nič ne štima, in zardevam ob mislih, da bodo to občutili tudi sogovorniki. Globoko v kleti televizije smo inštalirali platno, ekran, dve kameri in stol, kjer so kot na zaslišanju izmenično sedeli protagonisti nikoli dokončane televizijske nanizanke Vodnik po Ljubljani oziroma Devet krogov nekega raja pokojnega režiserja Jožeta Pogačnika in scenarista Jožeta Javorška. Porinjeni so bili pred svoje posnetke, ki jih nikoli niso videli. Lovila sem izraze na njihovih obrazih, ko so se prvič po petdesetih letih zagledali na surovem materialu. Se spominjajo tega drznega in tudi kmalu bunkeriranega filma? Kako je potekalo snemanje? Zakaj je bilo prekinjeno? Kje so po petdesetih letih soigralci? V čem je presežek? Filmski trak smo restavrirali. V bistvu je bila slika izjemno dobra, saj trak v neskončnem številu škatel pol stoletja ni prišel do zraka. Kadri pa so bili popolnoma razsekani – tudi na nekaj sekund dolge prizore. Sestavljala sem jih kot puzzle, naslanjajoč se na fragmentarni scenarij in logiko pripovedi. Ki pa sploh ni imela logične naracije.
“Raca še ni,” mi sporočijo. Grem do televizijskega vhoda in ga zagledam, ko prečka cesto. Pokončen, lahkoten, trden, odrski – persona, skratka. Ne mudi se mu v klet, četudi je radoveden, kaj se gremo. “A petdeset let praviš, da je od takrat?” mi reče in se po racovsko zadržano smehlja. Bled je, a vitalen. Tako vitalen, da mu ne verjamem, ko pripoveduje, da je tako rekoč prišel iz bolnišnice. Da je bil tam že na onem svetu. V komi. V odpisu. V teku povedanega razumem, da to ni šala. In sva v devetem krogu. “Tik pred vhodom v raj ali pekel sem bil,” nadaljuje. “Je to stanje zavedanja?” sprašujem. “In če je, kaj si videl, kaj si čutil v fazi ne-bivanja?” me zanima.
Rac, ta velika igralska zverina, pogosto muhasta, a vedno unikatna, tokrat ni na odru in tudi ne pred kamero. “Vse veš, ko misliš, da te ni. In prav to je gromozansko boleče. Želiš premakniti prst, a telo temu ne prisluhne, vse slišiš, a komunikacije nisi sposoben … vidiš, a to, kar vidiš, je nič.”
Ni mi bilo več do snemanja, ker se mi je vsaka razlaga filmskega življenja in druge stvarnosti ob tem zazdela odveč. A Rac je discipliniran, profesionalen in odgovoren. Vsi pravijo tako. Hitro je prestopil na drug oder: “Kaj bova torej posnela?”
Snemanje me je razelektrilo. Ljub je bil. “Ah, Milenca (Zupančič), kako si mlada … glej jo, Natašo (Košir), kako zardeva (ko ga poljublja) … in Miha (Baloh) je bil straaašno dober igralec, tudi njega – kot mene – so premalo izkoristili … oh, Duša! (Počkaj) … večno sem bil zaljubljen v njeno igro … Madonca, kdo je ta tip? Pa saj sem jaz! … Glej me, kakšna vitalnost (skače čez stopnice) … ta prizor smo neštetokrat ponavljali, a vidiš, da je slabo osvetljen … Kakšna nacionalna škoda, da niso mogli projekta pripeljati do konca!” Vsega se je spomnil. Bilo je leta 1970.
Moja najlepša leta so šla hudiču v rit, rad kapricira, prepričan, da bi morali obstajati režiserji in scenaristi, ki bi mu pisali scenarije na hrbet. Da mu je bil položen v roke le en tak pravi projekt – za Idealista, ko je prišel k njemu Igor Pretnar in mu rekel, da hoče preživeti z njim mesec dni: da ga bo za zaupano mu glavno vlogo dobro spoznal. Ampak to je Rac, ki s svojim visokim pragom kritičnosti vedno meni, da bi lahko še več.
Kaj več? Več odra, več filma, več priložnosti? Je mogoče v eno življenje spraviti več, kot je spravil on v več kot pol stoletja aktivnega eksperimentiranja s svojo dušo? Kajti, kot pravi sam, v igralstvu ne gre le za obvladovanje telesa – to pač enostavno moraš znati obvladati, razum pa je tako ali tako nujna konstanta. “Ampak duša je tista, ki te cefra, ki te ubija, uničuje, po kateri se gazi, po kateri se plava,” dodaja.
Gazil, gladil in gnetel je ogromno različnih duš, včasih po tri, štiri v letu samo na filmu, kaj šele v teatru. Na različnih koncih sveta. Še posebej v nekdanjem skupnem jugoslovanskem prostoru, ki ga niti danes ne zapušča.
Milena Zupančič v knjigi Kot bi Luna padla na Zemljo[2] pravi, da Racu ne velja vedno vsega verjeti, tudi tega ne, da ni ambiciozen, kar je vedno trdil, v resnici pa je bil. Kajti, piše, Rac je neverjetno predan igralec, čeprav bo zanikal, da si je to kdaj zares želel postati.
Zanimivo ga je spremljati v dokumentarnih filmih o nastajanju predstav oziroma filmov. Ne prenese površnih partnerjev.
Takoj je jasno, da je zelo zahteven soigralec. Ko pride na prvo vajo, že zna tekst. Vidi se, da ga je predeloval vse do zore in do trenutka, ko je odblokiral zanko, ki je izvrgla najbolj ustrezno identifikacijo s poanto lika. Pozorni bodite na konec dokumentarnega filma Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. Po premieri predstave Boris, Milena, Radko vsi proslavljajo, sprejemajo čestitke in se družijo z obiskovalci. Rac pa sam dolgo obsedi v praznini. Z brisačo si briše vrat in čelo, kot da je za njim preorana njiva. Sklonjen je, nemoten in poln nekakšnega bogatega niča. Ko vse daš drugim, si gospodar svojega časa in prostora. Po dolgem premoru odide.
Upam, da bo Rac enkrat zapisal vse to, česar sami o njem ne znamo povedati. Da bo nadgradil tudi moja opažanja, ki se jih lotevam selektivno in korak za korakom, od njegovih prvih do sedanjih filmskih podob. Dobrih šestdeset let aktivne igralske kariere, ko sta bila oder in filmski set njegov prvi dom.
Njegovi prvi trenutki na filmu se zgodijo po naključju. Ko mimogrede pride na avdicijo za film Nočni izlet (1961), ga Mirko Grobler takoj porine pred kamero češ, da ga ima kamera rada. Rac še nima dvajset let. Prvi filmski izlet, ki odpihne željo staršev, da bi šel na medicino.
V tej moralki o zlati mladini šestdesetih let je nekaj izvrstnih prizorov dekadentnega žura, kjer še najbolj briljira Joe (Tone Slodnjak). Rac mu izvrstno asistira. Ni v prvem planu, a v teh nekaj kadrih, ki ga ujamejo, je vehementen in z akademsko igro prav nič obremenjen mladenič. Kot da bi se, recimo, iz Šumija preložil v filmski studio. Nalivajo šampanjec v čevlje z visoko peto, igrajo slačenje, puščajo razbitine stekla na tleh, navijajo jazz in se jim nikamor ne mudi. Nočni izlet je zelo moderen, progresiven film s precej novovalovskega okusa, eden redkih v tistem času, ki ni bil posnet po literarni predlogi.
Nato je prišel drugi filmski izziv: Po isti poti se ne vračaj (1965) Jožeta Babiča. Racov vstop v ta film je tako briljanten, da bi ga gledalec oklofutal takoj, ko ga zavonja. Smo na plesišču, kjer je Lenka (Miranda Caharija) vrgla oči na Abduja (Ljubiša Samardžić), sezonskega delavca, ki je prišel v Slovenijo služit kruh skupaj s številnimi delavci iz Bosne. Abdu je neroden, sramežljiv, zadržan, komajda zna plesati, a Lenka ga spodbuja. Skozi vrata v oddaljenem kadru vstopi Rdeči (Rac), mladenič, pravi Slovenec, poln sebe in svoje nad drugimi vzvišene dežele, nekoliko daljših las in pokončne hrbtenice. Svet je njegov, ostali so manjvredni gradbinci. Samozavestno se ozira proti paru in s pogledom govori, da je prostor njegovo lovišče. Na naslednjem plesu utiša bosansko glasbo in izsili polko, med katero še odmeva prepevanje bosanskih delavcev. Rac navija in kot povodni mož vrti blondinko vse do pretepa, v katerem odmevata obe glasbi, slovenska in “bizantinska”, kot slednji zmerljivo pravi Rdeči. Odigra tako, da ga zasovražiš.
Dva svetova. Svet Slovencev, “tistih, ki šparajo, kupujejo televizorje, zidajo nove hiše in pijejo kri”. In na drugi strani svet delavcev, ki to omogočajo in ob tem izgubijo vse. Oba svetova sta boleča, še danes vseprisotna in globalna. Izjemen film, ki ga takrat ni nihče maral gledati, niti kritiki ne. Razkrival je slovensko ksenofobijo do sezonskih delavcev, ki so kot cenena delovna sila prihajali v Slovenijo in tu naleteli na še danes znane domoljube.
V filmu Zgodba, ki je ni (1967), v tem izjemno lepem debitantskem in izrazito avtorskem Klopčičevem prvencu o sezonskem delavcu Vuku (Lojze Rozman) in njegovih blodnjah, je Racova vloga manjša, a zanj in za Klopčiča, s katerim je pozneje posnel kar nekaj ključnih filmov, zagotovo pomembna. V baraki, kjer živijo delavci, mladi Rac v vlogi Jeznega počasi in neuko bere mamino pismo: “Gledam na svoj dom, ki me čaka, na pokopališče … pri sosedovih so dobili novega konja …” Bere brez emocij, sporočila noče razumeti, je še premlad, da bi ga ganil domači kraj, ki ga je zaradi boljšega življenja zapustil. Bolj občutljivi na to branje so starejši v baraki, ki ga prekinejo. Tam je zaradi zaslužka, zanj je konec meseca takrat, ko dobi plačo, zato ne potrebuje koledarja, ki bi mu meril čas. Tak je kot poštni nabiralnik; vse požre, a ničesar ne spremeni. S pogledom v zrcalo (kamero) si filmsko popravi lase in poravna kravato. Življenje je pred njim in stiske, ki jih prinaša, so še daleč.
Ko nastopi v filmu Sedmina (1969), ima Rac sedemindvajset let, režiser Matjaž Klopčič pa petintrideset. Matjaž je še pod vtisom študija v Parizu ter srečanj z Godardom in novovalovci. A se postopoma ozemljuje. Iz intimnih in eksistencialnih tem se obrne k nič manj tesnobni zgodovinski temi, saj je zgodba postavljena v prvo leto italijanske okupacije Ljubljane in med dijake, ki jim vojna grobo prekine brezskrbno odraščanje. Torej v čas, ko se je Rac rodil. Film nosijo igralci Rade Šerbedžija, Mirko Bogataj, Snežana Nikšić in Milena Dravić, a nič manj tudi Rac v vlogi Mečkača, ki je skupaj z njimi pred maturo, tokrat eleganten mladenič, precej daleč od realnosti, ki jo vzpostavlja čas. In ta čas je gimnazijce silil, da so maturirali iz revolucije, nekateri tudi smrti.
Bitka na Neretvi (1969), isto leto, sorodna vojna tema, a popolnoma drugačen filmski pristop. To sta ta dva svetova jugoslovanske kinematografije. Slovenski film je za razliko od filmov iz drugih jugoslovanskih republik – tipičen primer je prav Sedmina – vojno obravnaval skozi notranje razcepe posameznikov in ne skozi eksploziv. V Bitki na Neretvi, finančno in domoljubno največjem projektu Jugoslavije, kjer so v spektakularno prikazanem narodnoosvobodilnem boju združeni vsi narodi, se povežejo tudi igralci iz vseh republik. Toliko jih je, da še vidna igralska imena nastopajo kot statisti, seveda poleg deset tisoč vojakov JLA. Veliki plani so rezervirani za Sergeja Bondarčuka, Yula Brinnerja, Orsona Wellesa, Borisa Dvornika, Sylvio Koscino, Bato Živojinovića itd. Radko Polič igra mladega partizana Vuka, ki že na začetku filma, ko se mora partizanska vojska umakniti proti Bihaću, umre v naročju svojega brata, ki ga igra Ljubiša Samardžić. Tako ne prisostvuje v masovnih prizorih vidno zdesetkane vojske, ki se vije po hribih, po katerih nenehno kosi ogenj okupatorja.
Ha, iz Bitke na Neretvi v Oxygen! (1970). Iz Hollywooda naravnost na Woodstock! Oxygen je res nenavaden film, reprezentativen produkt časa, saj je bil takrat ves svet v znamenju upora, študentskih gibanj, tehtanja drugačnih vrednot in medsebojnih odnosov, iskanja in zavračanja sistema, ki je v svetu povzročal vojne, razredne razlike in nepravičnosti. V zraku je bilo zanikanje. V umetnosti, sploh pa v filmu, so se zamenjali kodi izražanja. Klopčič, ki je doživel Pariz, se jih je oprijel in se spustil v avanturo, ki v jugoslovanskem in slovenskem prostoru ni pretirano odmevala, četudi je njegov filmski jezik dokaj drugačen od številnih takratnih del.
Zgodba je umeščena na osamljeni Otok, kjer se dogaja veliki Kongres, na katerem bodo odločali o prihodnosti novega sistema. Obiščeta ga novinar Marko (Stevo Žigon) in njegova lepa žena Patricija (Małgorzata Braunek). A kmalu se jima začnejo dogajati čudne stvari. Sledi jima Oblast, ki s kamero vstopa v njuno intimo, ju nadzoruje in tudi uniči njuno razmerje. V pričakovanje velikega dogodka se vrivajo prizori z mladimi protestniki, ki bi radi z revolucionarnim podvigom prevzeli oblast in preprečili, da bi se Otok priključil obstoječemu sistemu, torej Kontinentu. V skupini upornikov je tudi Študent, igra ga Rac, ki na disko-gledališkem zborovanju prepeva, da revolucija ni pojedina ali ležeren sprehod, temveč permanentno bivanje. Ima hipijevsko opravo in je tak, kot bi ga vzeli z zborovanj pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani. V zanosu, prekipevajoč, prepoln sle po svobodi. Mladi na kongresu sicer zmagajo, a v njih se kmalu naselijo dvomi, ki jih demonstrirajo v fellinijevski kakofoniji: kaj pa zdaj? Bi morali vstopiti v sistem in ga spreminjati od znotraj, ali pa bi morali poiskati nov Otok, novo izolacijo? V karnevalskem pohodu se na koncu razcepljeno poslovijo od idealov – sile kontinuitete so močnejše od njih. Otok postane del celine.
Po duhu časa je bil od Oxygena do filma Mrtva ladja (1971) le rahel korak. Ampak za Raca in Mileno Zupančič, ki je bila v Oxygenu tudi ena izmed upornic, je bil ta korak ogromen. V Mrtvi ladji sta ves film sama, edina, glavna, nosilna. Prva glavna filmska vloga Radka Poliča je bila torej posebna. Leto 1971 je bilo tako in tako posebno. Po svetu je še odmevalo leto 1968, v Ljubljani je prišlo do zasedbe Filozofske fakultete, svet je iskal nove bivanjske odgovore, film se je – še posebej z novim valom – popolnoma spremenil.
V Mrtvi ladji ni neke konkretne zgodbe, je pa precej konkretnega občutenja. Danijel (Rac) in Marijana (Milena Zupančič) prešerno in zaljubljeno preživljata počitnice, dokler Danijela ne prevzameta tesnoba in imaginarni strah pred nečim slabim, kar se jima bo ali pa se je že zgodilo. To ju pahne v tok kaotičnega dogajanja, kjer nista več sposobna ločiti resničnosti od blodenj. Kaj je to stanje, si lahko tolmači vsak gledalec zase. Upam pa ga razlagati z mislimi, ki jih je veliko pozneje in v popolnoma drugem kontekstu izrekel Rac. Če nekoga preveč ljubiš, namreč nisi daleč od tega, da ljubezen spremeniš v sovraštvo in jo zastrupljaš s posesivnostjo. Mrtva ladja je točno to: film o strahu pred izgubo drugega in pred izgubo svobode v trenutku, ko imaš obojega največ. Želja po samosti in hkrati strah pred njo. Zato Mileno ubija, utaplja in žali, a jo v istem mahu rešuje in ljubi. Spreminja se v ukazovalnega, sovražno nastrojenega in ljubosumno poniževalnega gospodarja, ki ga ona ne razume; takoj zatem pa zdrsne v strastno naklonjenost. Njuno mučenje sekajo reminiscence romantičnih in srečnih trenutkov iz preteklosti. Prazna tovorna ladja je njun terapevtski kavč. “Ti veš, da je hudič na ladji?” pravi Dani. “In ti ga nisi nikoli iskal v sebi?” odvrne Marijana. To je to: stvari niso zunaj nas – ta zunaj je tako ali tako mrtev prostor, lupina, mrtva ladja. Stvari/odgovori so v nas.
Vstopi magnetofon, glas, tretji element, oseba brez obraza, ki vnese možnost odrešitve, a je Danijel ne želi. Ampak – je vse to sploh resnično? Ni le odraz njune in obče ambivalence do bivanja? Je Marijana sploh živa? Je odnos med dvema sploh mogoč? Interpretacij je toliko, kolikor jih vsak želi in vidi. Drži pa zagotovo ena: Rac in Milena sta ustvarila najboljši možni filmski in partnerski zapis. “Bila sva sama tam na ladji, prepuščena drug drugemu, in eden drugemu sva dajala neko darilo,ˮ pravi o snemanju Milena, ki ne pozabi dodati, da je bil Rac do nje izjemno uvideven. Snemanje zagotovo ni bilo enostavno.
Klopčičev film Strah (1974) pomeni tako za režiserja kot Raca rez s filmi odprte forme in prestop h klasičnemu narativnemu filmu. V Ljubljani, ki je ob koncu 19. stoletja majhno mesto v avstro-ogrski monarhiji, Franc (Ljuba Tadić) odpre javno hišo, v katero radi zahajajo mestni gospodje. Med njimi je tudi eleganten, bogat, postaven in zadržan David Misson (Rac), v katerega se zaljubi Ana (Milena Zupančič), ki je v hišo prišla kot pomočnica. Na preprosto in nedolžno dekle se v želji, da bi povsem spremenil svoje življenje, Franc kmalu naveže. David, ki mu je Ana takoj všeč, poskuša z njo zbežati, a ga na begu Franc zadavi. V tem trenutku Ljubljano prizadene potres, ki pod seboj pokoplje pol mesta z javno hišo vred. Očiščenje v tej deželi pač ni mogoče.
V ozadju snemanja filma se je odvijal Racov in Milenin razhod, ki se ga je Klopčič zaradi naracijske podvojitve bal. A njun filmski odnos je nekakšen labodji spev ljubezni: David Misson, ki sicer redno obiskuje javno hišo, je z Ano deviško nežen, sramežljiv, krhek in izzvan z njeno čistostjo (“Čedni ste in plašljivi! A se me bojite?”). Kot da bi se zavedal končnosti, zaradi katere je treba zgrabiti trenutek tleče strasti: “Prisluhnite, kako čas odteka!” In res je čas odtekel.
Ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja je po njegovi povesti Martin Kačur Igor Pretnar posnel film Idealist (1976), ki je v Racovi karieri nedvomni presežek. Ne le zato, ker je kot mlad igralec moral zaigrati usodo človeka od mladeniških entuziastičnih let do popolnega človeškega razpada – od idealistovega optimizma do skrhanega in ogoljufanega starca. Gre tudi za to, da je Martina Kačurja zaigral zanesljivo, čvrsto, v enem zamahu in z igro, zgrajeno na “substratih psihološkega verizma, kombiniranega, le v rahli meri, z groteskno stilizacijo”.[3]
Če spojimo prvo in zadnjo sekvenco tega filma, sledimo tragični transformaciji Kačurja iz prvotnega revolucionarja do končnega konformista. Ta melodrama in ganljivka o ogoljufanem idealistu se zgodi kot posledica konflikta s političnimi institucijami in vrednotami časa. Lep, svež, urejen in prešeren mladenič, poln pričakovanj, se na začetku filma spušča po hribu navzdol (ja, v dolino leze!) ob songu, ki ga prepeva Duša Počkaj: “V svet je odšel in si mislil tako: ta svet je ledina, orač bom postal! S pogumom in s krepko, pošteno roko bom brazdo zarezal in setev sejal!”
Na koncu, ko spozna, da ne more biti ne orač ne sejalec, in da svet ni ledina, se po snegu in vetru vzpenja v hrib, a v njem obtiči. “Dobro sem hotel,” zaključi izpraznjeni idealist, ko omaga pod pezo blatnodolskega oblastništva, ki se je “zavedalo, da bi spreminjanje dotedanjih topoglavcev v izobražene ljudi pomenilo konec njihove oblasti.”[4]
Ko Martin Kačur, nadarjen in izobražen idealist, najprej pride učit v Zapolje(!), vas bogu za hrbtom, ga sprejme zdravnik, rekoč, da je prišel v prekleto gnezdo. Vendar Martin, ki se je v prejšnji službi sprl z županom in župnikom, še vedno meni, da so “vsi ljudje dobri”. A ne traja dolgo, ko spozna, da je “ljudstvo kot bolnik, ki sovraži zdravnika”, saj se na njegove pozive o izobraževanju in širjenju obzorij nihče ne odziva. Kaj šele gospodična Minka (Marjeta Gregorač), ki se raje vrti z bolj preračunljivimi. Ob spoznanju, da bo “narod tak, kakor ga bomo napravili, da bo toliko vedel, kolikor ga bomo naučili, saj je vseh naših nesreč kriva nevednost in živalska zabitost”, se mora Kačur spustiti še nižje – v Blatni dol, ki ga ne osvetli niti sonce, če tam zasije. Na poti v to revščino z razbito šolo in z županom, ki je hkrati krčmar, je Kačur še bolj pomečkan, razcefran in nesamozavesten. Na njegovo prigovarjanje, da le z učenjem človek lahko vidi malo dlje in bolje živi, dobiva odgovor, da je treba delati, ne pa se učiti, da je treba piti in ne znanje deliti. Razočarajo ga žena Tončka (Milena Zupančič), otroka in vsi tisti povzpetniki, ki so kapljo za kapljo sesali njegovo kri ter čez noč pobrali to, kar je on sejal.
Na filmskem festivalu v Moskvi je za Kačurja Rac dobil grand prix za najboljšo moško vlogo.
Imponiralo mu je, pravi, da je bil nad vlogo navdušen Akira Kurosawa. Snemanje Idealista je bilo, kot pove, izjemno, tudi zahvaljujoč posebnemu odnosu režiserja Igorja Pretnarja. “Ponoči,ˮ se spominja, “smo pripravljali scene za naslednji dan, od a do ž smo vedeli vnaprej, kaj se bo snemalo, vstajal sem ob petih in delali smo do poznega večera.”[5] Za Pretnarja je bilo delo z igralci ena osnovnih stvari, s katerimi se mora režiser v filmu pečati.
Film, ki se začne s pomladjo in konča v zimi, potem ko Martinu Kačurju umre še najljubši sin in ko ne razume več življenja, izpraznjenega vseh idealov, je zagotovo eden najmočnejših Racovih filmskih angažmajev.
Isto leto nastopi tudi v Klopčičevem filmu Vdovstvo Karoline Žašler. V tej drami o tragični usodi ženske v ruralno-industrijskem okolju je Rac harmonikar Franček. Harmonike ni obvladal, a dosleden, kakršen je, se jo je naučil igrati. V tej vlogi je utelešenje tistega profila ljudi, ki bi mu danes rekli žlehtnoba ali pa simplificirani glas ljudstva. Kot delavec v papirnici zasmehuje zapitega in priletnega Žašlerja (Polde Bibič), s katerim je nesrečno poročena Karolina (Milena Zupančič), sploh potem, ko Karolino najdejo v ljubezenskem objemu z drugim. Rac, en tak pravi slovenski Janez, rad nosi klobuk, stoji ob strani in čaka, da se bo komu kaj zgodilo, sam pa nikoli ne naredi ničesar, kar bi pripomoglo k redu in miru, temveč situacije rad zaostruje tako, da red, ki je že v osnovi porušen, še bolj iztiri. Ko si Žašler vzame življenje in skoči v vodo, Rac mirno gleda in ne naredi ničesar. Ostane pri “reka je hitra in ribe so lačne”.
Kot glas ljudstva je harmonikar pogosto v gostilni, kjer po zraku letijo stoli, kjer se razvnemajo strasti, polnijo ljubosumja in razpihujejo škodoželjnosti. Slovenec harmonikar ne bo nikoli obrnil pogleda nase oziroma vase, zato ne bo nikoli videl in vedel, da je tudi on v istem loncu kot vsi tisti, s katerih nesrečo se hrani. Na prireditvi Pokaži kaj znaš bo zaigral eno po domače, saj “zato je pokaži, kaj znaš, a ne?ˮ. Je skratka eden tistih, ki stiska drugega, nikoli pa ne vidi stiskalnice, ki stiska vse. Ampak kdo v tem filmu lahko prepozna bolečino, samoto, izdajo in osamljenost nesrečne Karoline, katere edini greh je, da za njeno polnokrvnost v tem podeželskem okolju preprosto ni prostora?
Leto pozneje, ko je Jože Bevc snemal film To so gadi, je imel Rac že krepko čez trideset let, igral pa je dvajsetletnika Borisa, enega izmed petih navihanih sinov vdovca in avtobusnega šoferja Štebeta (Bert Sotlar), ki s svojimi heci in potegavščinami spravljajo ob živce pomočnico oziroma nadomestno mater Rozi (Majda Potokar), pa tudi vso okolico. Ko pride k hiši Meri (Milada Kalezič), zmede glave vsem Štebetom, a jim prekriža načrte, ko se namesto gospodinjskih del nauči voziti avtobus in se odloči za zagrizenega samca Toneta (Boris Cavazza). Skratka, burka je popolna – vsaj tako potrjujejo statistike, ki jo še vedno uvrščajo med najbolj gledane slovenske filme. Rac se kaže tak, kot je pri tej starosti najbrž bil: navihan, kuštrav (naredili so mu trajno ondulacijo), luftarski mulo v kratkih hlačah. Že tri leta študira in vleče borno štipendijo, a vseeno stalno žica naokrog, češ, saj se tudi država otepa z likvidnostjo, kaj šele on. Vragolije, ki bi sicer v današnji denunciantski družbi pristale na policiji, so ravno prav spodobne, da zagotovijo pravo mero smeha (zazidajo drva pred sosedovim vhodom, kolo prestavijo na dimnik, obrnejo sedež na biciklu, zašijejo vratno luknjo na obleki itd.). Ta njegova naivna spontanost, ki jo večkrat srečamo tudi pozneje, še danes osvežuje pogled.
Naslednje leto sledi obrat in prvo sodelovanje s Francetom Štiglicem – Praznovanje pomladi. Film (in Rac z njim) je trd, klen in brutalen. Hkrati pa liričen v prizorih kmečke folklore, ki se dokaj hitro sprevržejo v krvavo bitko s sekirami v zraku. Kurentovanje je bilo v času Marije Terezije razumljeno kot poganska navada, zato ga je cerkev preganjala. Tudi z vojsko, ki pride na deželo, da bi preprečila brezbožni običaj. Vojake vodi Simon (Zvone Agrež), ki naleti na poroko nekdanjega dekleta Suzane (Zvezdana Mlakar) s Štefanom, tega pa igra Rac. Štefan je sin premožnega kmeta in Suzana ga pogojno sprejme, četudi je še vedno zaljubljena v Simona, ki pa je žrtev nasilnega rekrutiranja. Štefan opazi, da je njegova poroka v nevarnosti. Uveljavlja svojo voljo in pravico, za katero meni, da mu pripada. Pred poročno nočjo s srdom v očeh od dekleta zahteva, naj spi z njim, češ: “Kar človek plača, to mora dobiti!ˮ Postane grob, maščevalen, posesiven in jezljiv. Kot branilec naravnega reda je zavezan (mitološkim) običajem in je težak kot težke kurentove maske. Zato obračuna s Simonom. Obračun je krut. Slovenski Divji zahod. Preoblečeni v kurente se ravsajo, a Štefan nevede ubije svojega brata namesto tekmeca. Dobi ženo, ki jo razume kot posest, in ona dobi to, kar ji edino ostane. Da bi bila drama popolna, na koncu sablja zadene še Simona, ki mora plačati za porušeni red.
Matjaž Klopčič je Raca rad in pogosto angažiral. V filmu Iskanja (1979), posnetem po predlogi Izidorja Cankarja S poti, je Rac Winter, partner fatalne in emancipirane Karle (Milena Zupančič), v katero se na potovanju po Italiji zaljubi intelektualec Fritz (Boris Juh). Za Fritza, ki skuša ubežati sponam vsakdanjega življenja ter krhke prijateljice Ester (Tanja Poberžnik), je Karla izziv. V njuno spogledovanje je globoko vpet tudi Winter, saj nastopa kot tisti, ki hkrati ima in izgublja (Karlo namreč). Je uglajen, aristokratsko vzvišen, ponosen na svojo lastnino, hkrati pa se zaveda, da mu uhaja, zato mora tekmovati s Fritzem in Karlino močjo. Je gizdalin, gospodar, posestnik in tudi zguba, zato ga film kmalu izvrže, sicer bi oviral Karlino fatalnost in Fritzevo razklanost.
Istega leta nastali Krč je debitantski film Boža Šprajca o družbenih problemih takratnega časa – o odnosih na podeželju, polproletarcih, gradnji tovarne cementa, osami žensk v provinci, agresiji birokratskih struktur in o odseljevanju v mesto. Rac se pojavi kot gradbeni inšpektor v zadnjih odzvenih filma. Je uradniški aparatčik, ki pride z aktovko iz mesta in še tistim redkim, ki vztrajajo v vse bolj zapuščenem kraju na vasi, odredi plačilo, ker zidajo na črno in si ne dovolijo vzeti zemlje.
V Duletičevem filmu Draga moja Iza (1979), ki je nastajal sočasno s Krčem, je bil Rac nesrečen belogardist. Gre za razgrajeno in časovno prestreljeno naracijo o družini Novak. Mati je bila meščansko-kmečkega rodu in se je proti volji družine poročila s kmetom Novakom. Upa, da bo njen sin Anton (Boris Juh) nadaljeval meščansko tradicijo, a Antona že na začetku vojne ubijejo Nemci. Hčerka Ana (Lučka Drolc), zaročena z belogardistom, po vojni odide v Avstralijo, drugi sin Andrej (Zvone Hribar) pa se pridruži partizanom in tudi po osvoboditvi ostaja zvest njihovim vrednotam. Tretji sin Stane, ki ga igra Rac, ostane na kmetiji, a se priključi belogardistom. Po vojni naredi samomor, saj se težko sooča z bratom partizanom in z novim redom. Film je posnet v zelo estetizirani maniri z dolgimi kadri, trpkimi pogledi, usodnimi pavzami, s plani, ki naj bi sprožali suspenz, in s povednimi kontemplativnimi posnetki narave. Vojko Duletič je pripovedoval, da si je Rac uprizoritev samomora “zrežiral” kar sam in se v ozadju s scenografi dogovarjal, naj ga potem, ko mu dajo vrv okrog vratu, pustijo še nekaj časa viseti, da bi prizor deloval bolj pristno. Seveda je Duletič uresničitev te igralčeve zavzetosti preprečil.
Istega leta je nastopil tudi v filmu Zdravka Šotre Osvajanje svobode in v filmu Hajrudina Krvavaca Partizanska eskadrilja. Tu je bil gestapovski poveljnik Ludwig Klauberg, ki mu z vso fuhrerjevo močjo seveda ne uspe premagati partizanske aviacije, formirane tako rekoč iz nič. V tej spektakularno posneti epopeji, ki jo je mogoče postaviti ob bok Sutjeski[6], Neretvi[7] in Kozari[8], se v zraku utrjuje parola Smrt fašizmu, svoboda narodu!, saj se partizanska flota sestavi iz nekaj zaseženih nemških letal, a ji vseeno uspe zmleti sovražnika. Zato je Ludwig poražen v vsej precizni urejenosti esesovca. V filmu Rac ni nadsinhroniziran in njegova nemščina je tako brezhibna, kot je brezhibno urejen tudi sam.
V filmu 13. julij (1982), enem zadnjih jugoslovanskih partizanskih spektaklov in tudi enem najdražjih filmov črnogorske kinematografije, ki obravnava italijansko okupacijo na začetku vojne, vzpon domačih izdajalcev in upor komunistov, Rac igra italijanskega oficirja, tako kot Emir Kusturica, ki je bil sicer pri filmu asistent režije.
V filmu Deseti brat (1982), posnetem po istoimenskem romanu Josipa Jurčiča, mu je Vojko Duletič zaupal glavno vlogo slovenske mitske figure. Ta po gozdovih vandrajoči posebnež, ki zna prerokovati, je resnici nezakonski graščakov sin – pohlepni graščak Piškav (Stevo Žigon) se je namreč zaradi denarja odpovedal njegovi revni materi. Deseti brat (Rac) hrani materina obremenilna pisma in jih pri graščaku postopoma unovčuje, denar pa po robinhudovsko deli potrebnim. Čeprav je raztrgan in bos – čevlje nosi na rami – in četudi nima “prave pameti”, je pošten in pravičen. Slovenski narod je pravičneža rad poiskal med prizadetimi in po krivici obtoženimi obstranci, ki pa jim je plemenitost vpisana že v krvi. Slovenskemu pravičnežu seveda nihče ne verjame. Njegova dobra dela pripisujejo povezavi s hudičem (od kod jemlje denar, če ne od hudiča!?). Slovenski pravičnež nima matere, saj ga je morala zaradi sramote zapustiti, hkrati pa tudi nima očeta, saj se mora sin zaradi njegove požrešne in morilske narave maščevati. Rac je v Desetem bratu blizu Kačurju v končnem, naravnost sizifovskem delu Idealista: postaran, motnega pogleda, melanholičen, nerazumljen in begav. Nad njim je teža skrivnosti, ki ga potiska v otožnost zaradi pohabljenega sveta. Rac spremeni film v apokaliptično melanholijo, ki ji z dolgimi in enigmatičnimi kadri doda svoj touch še režija Vojka Duletiča. Zanimiva je tudi njegova transformacija obraza v situacijah, ko se sooči s polbratom: isti obraz, a popolnoma drug izraz.
Na začetku osemdesetih je bil omnibus Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983) lepo presenečenje. Vsaka zgodba treh mladih režiserjev (Kronika zločina, norosti in upora) je na svoj način identificirala neko slovensko travmo. Rac ima izvrstno vlogo v Kroniki upora (režija Mitja Milavec), kjer igra Frenka, tovarniškega delavca, ki ne ve, kaj bi s seboj, se druži s prijateljem Štefanom (Miloš Battelino) in njegovo čudno mamo (Majda Potokar) ter Leno (Milada Kalezič), pri kateri občasno prespi. Odnosi so prazni, izvotljeni, naveličani. Edini resničen odnos ima Frenk z Lenino majhno hčerko (Simona Gruden), ki ga prebuja iz otopelosti. S čikom v ustih naveličano postopa naokoli in občasno trči na bizarne, kot da vsakdanje dogodke.
Kratka zgodba prinaša nedvoumne asociacije na dramo Dogodek v mestu Gogi, za katero je Slavko Grum dobil navdih v času dela v psihiatrični bolnišnici. V hiši je polno čudaških ljudi, ki vsi hrepenijo po nečem drugačnem, po Dogodku, ki pa ga ni. V tem smislu so vsi neaktivni, v realnosti pa čudaško dejavni: Frenk ujame njihove prepire, razbijanje, pretepanje, in tudi zanj je največ, kar zmore, da se naliva s pivom, ki ga odpira z zobmi. Nihče ni srečen. Tako kot Dogodek v mestu Gogi tudi Kronika upora nima značilnega dramskega konflikta, saj gre za prikaz morečega vzdušja neke skupnosti, ki je posledica dejanj nje same. Frenka razžirajo bolečine v želodcu, a si jih zdravi s cigaretami in pivom. Balkoni stavbe so kot prizori prek daljnogleda iz hitchcockovskega dvoriščnega okna; vse je v svoji naravnosti popačeno, a absurdnost je realna. Zapita Štefanova mati odnaša televizor v stranišče, medtem ko vpije na sina, da čaka na “dogodek” njene smrti, ko bo lahko končno vse pobral. In ker medtem, ko tam gleda televizijo, nihče ne more na stranišče, zadevo rešijo tako, da opravijo potrebo čez balkon in zalijejo spodaj živečo dementno stanovalko.
Izhoda ni niti v erotičnem razmerju, saj Lene ne zadovolji. Vse se vrti v prostoru frustriranih ljudi, ki si ne morejo, morda celo ne želijo pomagati. Bo Frenk ostal v zanikrnem, morbidnem, nasmetenem in umazanem naselju, kjer se vrstijo prevare, kjer otroci hodijo, privezani na vrv, in kjer ni kančka družabnosti in človeških odnosov? Se bo zmožen rešiti malodušnega dela v tovarni? Da in ne. Na koncu Frenk vzame Lenino hčerko in odideta v supermarket. Kaj imaš najraje, jo vpraša. Mala pravi, da nič. A si vseeno izbereta vsak svoj “nič”. On pivo, ona pa glavo neke igračke.
Leta 1984 Rac znova sodeluje z Matjažem Klopčičem v filmu Dediščina, sagi o razpadu premožne malomestne družine Vrhunc v obdobju od začetka prve do konca druge svetovne vojne. Igra mestnega zdravnika, nekoč naprednega intelektualca dr. Hrena, ki se v odsotnosti vsake ljubezni predaja grobemu impotentnemu seksu in morfiju. “Da je treba uničiti vladajoči razred?ˮ se prereka z naprednim študentom Kovičem (Boris Ostan), ki ga nagovarja, naj se jim pridruži. “In? Bodo potem kar naenkrat nebesa pod Triglavom in bo cel svet naseljen s svetniki?ˮ resignirano odgovarja dr. Hren, razočaran nad propadom Kraljevine SHS. “Ne verjamem, da bo sistem spremenil človeka! To je mračna iznajdba,ˮ nadaljuje s še vedno prekrižanimi rokami, ki mu jih sprosti le omama. Propada skupaj z Vrhunčevim rodom in kot mrliški oglednik stopa od enega do drugega trupla. “Celo knjige se mi zdijo kadavri,ˮ zaključi sago o amputirani slovenski dediščini.
Film je bil prikazan v uradnem programu filmskega festivala v Cannesu.
V letu 1984 pa je Rac tako rekoč eksplodiral. V zelo zanimivem filmu o zločinu in kazni Dragana Kresoje Konec vojne je igral ustaša. V južni Dalmaciji ob koncu vojne Bajo (Bata Živojinović) živi sam z osemletnim sinom; je brez roke, mrk in skrivnosten. Na dan osvoboditve zaključi svoje maščevanje: njegovo nosečo ženo so namreč med vojno brutalno ubili ustaši. Posadili so jo na gugalnico, ji zabadali nož v trebuh in se na koncu ob njenem truplu slikali. Prav po tej fotografiji ustaških morilcev Dragan načrtno ubija drugega za drugim. Med njimi je tudi Kristijan (Rac), bolj prefinjen od ostalih, z očali, ljubitelj umetnosti, sofisticiran zločinec. Druži se s tistimi, ki se pozdravljajo “Za dom spremni!ˮ. Ko pride na vrsto, ga Bajo najde v meščanski hiši, kjer igra klavir: kozarec mu pade iz roke in mrtev se sesede.
Kultni Grlićev film V žrelu življenja lahko danes gledamo z istim navdušenjem kot pred šestintridesetimi leti. Tistih nekaj trenutkov, ko vstopi v film Rac kot slovenski Janez, je antologijskih. Seveda ga vzpostavlja kontekst, torej pripoved o povprečnem osamljenem dekletu Štefici Cvek (Vitomira Lončar), ki si na vso moč prizadeva spoznati moškega svojih sanj – s podvojitvijo z Dunjo (Gorca Popović), ki montira nadaljevanko o njej. Medtem ko je njena tetka v Bosanski Krupi, se pri Štefici Cvek zvrsti kar nekaj potencialnih moških njenih sanj. A so vsi po vrsti bumbarji: šofer (Miki Manojlović), ki ne zine nobene, Srb Trokrilni v tigrastih spodnjicah (Bata Živojinović), ki ji obljublja, “karaću te celu noćˮ, pa Hrvat, intelektualec (Rade Šerbedžija), ki ima namesto Štefice pred očmi vodoinštalaterja, s katerim je pobegnila njegova žena. In nato še Janez, zaročenec njene brbljajoče prijateljice Marijane (Mira Furlan): ko vstopi, ga še ne vidimo, a že vemo, da je Slovenec. Prinaša torbe, rože, torto in polno paketov, vse mu pada iz rok in ne ve, kam z zadrego. Štefica zavzdihne od občudovanja. “Kolikokrat si bil na Triglavu?ˮ ga vpraša. “Sedeminpetdesetkrat,ˮ jasno, natančno, vzgojeno in pravilno odvrne nevrotični Janez. In ko se drugič vrne s papigo, ki naj bi jo Štefica pazila, ne pozabi naročiti, da mora papigi dati korenček. Ta kontekst še iz tako majhne vloge naredi večni prizor.
Tudi leto 1985 je bilo za Raca plodno. Nastopil je v srbskem filmu Gorana Markoviča Tajvanska kanasta, v slovenskem Christophorosu in kot rdeči grof v hrvaškem Rdeči in črni Miroslava Mikuljana.
Slednji se dogaja leta 1921, ko so z rudninami bogato Istro priključili Italiji. Istrani so razočarani nad Kraljevino SHS, da je to dopustila, zato rudarji dober mesec stavkajo, na čelu upora pa je Ivan Pipan (Bekim Fehmiu). Film je posnet po zgodovinskih dogodkih v Labinski republiki. Rac nastopa v vlogi italijanskega plemenitaša Conteja Tonetija, ki je zaveznik rudarjev. Pravijo mu “rdeči grof” in oblastniki mu žugajo, da bo propadel. Sodeluje s stavkajočimi in jim pomaga z imetjem, vendar ne spada v revolucijo, četudi utopično, a prepričano trdi, da bo zemlja nekoč v prihodnosti last vsega ljudstva, saj je edino to naravno in pravično.
V filmu Andreja Mlakarja Christophoros (1985) Rac igra partizana Ivana, ki ga ob koncu vojne ujamejo domači izdajalci. Belogardist Martin (Boris Juh) da Ivana z jezikom pribiti na kozolec, a ga kmalu nato reši belogardist Pavle (Pavle Ravnohrib), ki ga da Ivan po vojni ubiti. Pavletovo bivše dekle, Lenka (Milena Zupančič), rodi njunega sina Krištofa. Povojne likvidacije preživi tudi belogardist Martin, ki se po vojni skriva, a ga Ivan najde in preda sodišču. Ivan je zmagovalec, ohol in objesten; ima vse – le Lenka ga zavrača. Desetletja po vojni se napetosti med Martinom in Ivanom, belogardistom in partizanom, nadaljujejo, sploh ko se iz prevzgojnega doma vrne Krištof (Miloš Battelino) in hoče izvedeti, kdo je morilec njegovega očeta. A čas postopoma pelje v spravo, sploh po smrti Lenke, ki je vseskozi živela v razklanosti med obema.
Rac igra pravovernega partizana, trdega komunista, ki ne vrti pištole le v vojni, temveč z njo lahko grozi tudi dojenčku v miru. Je maščevalen, kamnitega obraza, ostrih potez, ki mu jih zmehča le čas. Vso transformacijo iz mladega partizana v ostarelega nergača – od trdega moža z zavezano čeljustjo do pomoči potrebnega starca, od ošabnega gozdnega kralja do barakarja – zgradi v enem prizoru, v katerem izpuhti ideološka dualnost in iz njega izstopi kot ranljiv človek. Gre za prizor v hlevu, ko krava težko koti telička in ji Ivan pomaga. Kot da bi botroval rezu, ki ga diktira čas. Stara se, njegova Lenka vse bolj peša in trdost obrazov, ki je ne pogojuje samo slabo življenje na kmetiji, temveč tudi razdvojenost zaradi preteklosti, z novim rojstvom zbledi. Postopoma s starostjo zbledi tudi njegov trdi izraz v bližini Lenke – edine, ki mu vzbuja vest in ga vsak dan spominja, da je zasedel mesto človeka, ki ga je sam ubil. Film je razmeroma zgodaj spregovoril o travmatični razdvojenosti Slovencev, o tej preteklosti, ki še danes poganja sedanjost. Čeprav je okoren v filmskem jeziku, je zagotovo suveren v igralski interpretaciji.
Galetov film Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987) je kolaž zgodb, ki jih pripovedujejo lovci na divjega petelina. V drugi zgodbi Rac igra Pečarjevega Miho, ki se iz Amerike ves gosposki vrne domov, na kmete, in prikriva realnost ameriškega bivanja. “Tam se dela!ˮ pravi in razkazuje cingljajoče bogastvo. Ima polne žepe cvenka, je vehementen in nastopaški. Cinično in vzvišeno nastopi do skromnega in čutečega Tinčka (Brane Grubar), ki se je medtem poročil z Lenčko (Silva Čušin), njegovim nekdanjim dekletom, in prevzel skrb za njunega otroka. Po Mihovi bahavi vrnitvi Lenčka zapusti Tinčka ter se z Mihom in otrokom poda v Ameriko. A čez čas se vrne, sestradana in bolna. Tinček jo sprejme in kmalu tudi pokoplje. Vrne se tudi Miha, a tokrat kot berač. Tinček mu vseeno odpre vrata.
Ljubezen na kmetih je zaradi globoko vrisanih moralnih kodov, ponosa, cerkvenih zapovedi, gruntarskih razlik in moralnih predsodkov v vseh zgodbah tega filma tragična. Je pa ta cingljava ameriška vehemenca, ki poganja vlogo objestnega Mihe z izgubljenimi koreninami, kot naročena za Racov igralski potencial, saj mu omogoča obrat od prepotentnega nastopača do končnega berača.
V Jurjaševičevem filmu Ljubezni Blanke Kolak (1987), tej lepi pripovedi o spodletelih srečanjih, je Rac policijski inšpektor Tomo, ki Blanko (Mira Furlan) opozori, da jo mož Pavel (Mustafa Nadarević), upravnik kmetijske zadruge, vara. Pavel sicer postane žrtev političnih čistk in pozneje pristane na Golem otoku, medtem pa se Blanka zaljubi v Laca (Peter Boštjančič), ki ga Tomo zaradi goljufij aretira. V Blankinem življenju Tomo sploh ni nepomembna oseba; med drugim pred njo poskrije vsa pisma, ki jih je mož dolga leta pošiljal iz zapora. Tako v svojo korist odstrani vse osebe, ki so Blanki ljube, misleč, da bo lahko zasedel njihova mesta. A Blanka prebrodi vse krize, poklicno uspe in se postavi na lastne noge. Tomo ji v senci še vedno zaljubljeno sledi, saj je brezupno obseden z njo. Ko se Blanka na koncu vrača z uspešne fotografske razstave, ki v bistvu povzema njeno življenje, je Tomo še vedno tam – opit in razkrit. Ljubezen, ki je spodnašala druge, je na koncu spodnesla njega samega.
Tretji Šprajčev film, Odpadnik (1988), je bil prikazan na Berlinskem filmskem festivalu v sekciji Panorama. V ospredju tega socialističnega trilerja je kritika družbenih anomalij, scenarij pa bi lahko danes napisalo računsko sodišče ali protikorupcijska komisija. Glavni odpadnik je Oto Kern (Ivo Ban), ki spozna koruptivnost v podjetju in kljub temu – ali prav zato, ker ima prav – konča na psihiatriji ter si na koncu vzame življenje. Silvo Hren (Rac) predstavlja vodstvo tovarne, ki sprejema napačne odločitve, dobiva podkupnine, ponareja obračune in iz strahu pred razkritjem tudi odstrani Kerna. Preden si odpadnik, danes bi mu rekli žvižgač, vzame življenje, nabavi pištolo in z vodstvom obračuna kar sam.
Božo Šprajc je Raca zasedel tudi v svojem naslednjem filmu Decembrski dež (1990). V vlogi Evgena Bergerja igra očeta protagonista Staneta (Boris Ostan), ki se v burnem letu 1968 udeležuje študentskih nemirov in je za kratek čas tudi v zaporu. Oče in sin – stari in mladi revolucionar – se vsak na svoj način “spridita” in spodneseta nekdanje ideale. V melodramskem delu filma, osredotočenem na odnos sina in njegove žene Mojce (Saša Pavček), Staneta zadene strel iz očetove pištole, ki jo v plesu v maskah sproži Mojca. Ob filmu je bila posneta tudi TV-nadaljevanka v petih delih z naslovom Pripovedke iz medenega cvetličnjaka.
Hrvaško-slovenski koprodukcijski film Čaruga (1991) Rajka Grlića je bil eden zadnjih, ki so nastali v času zatona Viba filma. Film je precej obetal, še več stal, manj pa so obetali takratni časi sprememb, sploh na filmskem področju. Zgodba o legendarnem slavonskem “banditu” (Ivo Gregurević), ki ga na koncu obesijo, Racu ne odmeri preveč prostora (igra gospodarja Martina). Vsekakor je njegova vloga v Grlićevem filmu V žrelu življenja neprimerljivo bolj odmevala.
V poosamosvojitvenem obdobju je slovenska televizija v veliki meri nadomeščala filmsko produkcijo propadajoče Vibe, zato velja omeniti žal nikoli kinematografsko povečan film Operacija Cartier debitanta Mirana Zupaniča (1991), ki je v marsičem prelomen in je bil upravičeno nagrajen tudi v tujini.[9] V tej tragikomični drami, ki zajema frustracije jeseniškega miljeja s trpkimi posebneži, Rac nastopa v stranski vlogi paznika. Je stereotipni Slovenec, ki ga iztiri vse, kar diši po še tako majhnih odklonih. Chaplinovsko norí, vihra za mulci in jim žuga tako, kot je žugala “nadomestna mati” v filmu To so gadi.
Istega leta Rac v Jurjaševičevem filmskem trilerju Srčna dama igra Lakija, nekdanjega Frenkovega (Svetozar Cvetković) kolega iz zapora, ki ga po dolgih letih prisili, da se kot najeti igralec znova poda v kvartopirstvo. Frenk, ki sicer živi umirjeno, resda odtujeno od žene, a v topli navezavi s hčerko, se ne zaplete le v usodno hazarderstvo, temveč tudi v bančni rop. Umik na pravljično Korziko postane prizorišče zadnjega obračuna, ki mu botruje prav Laki, saj ugrabi Frenkovo hčerko Pio, da bi od očeta izsilil denar. Na prizorišče vstopi mafija in kopičijo se trupla. Laki kot negativec zagotovo ne prinaša sreče, ampak jo v mefistovskem smislu spodnaša. Pisalo se je leto 1991 – leto, ko je tudi slovenski film postal hazard.
Film Tantadruj (1995) je želel posneti France Štiglic, a je to srčno željo nazadnje realiziral njegov sin, Tugo Štiglic. Podlaga je novela Cirila Kosmača o vaškem posebnežu, ki išče srečo – mama mu je namreč rekla, da bo srečen šele takrat, ko bo umrl. Vendar mu župnik vsak poskus odhoda na drugi svet prepreči. Med odraslimi norčki je tudi Rusepatacis, ki ga zelo avtentično zaigra Rac. Njegova mantra je “repa in krompir”. Vsi odrasli posebneži in Tantadruj živijo v odklonu od normalnosti in normalnost postavljajo pod vprašaj. Na koncu se razpršijo po deželi, tako da lahko še naprej ohranjajo sanjaštvo. Predstavljam si, da je bila Racu ta ekscentrična vloga zelo blizu.
V filmu Patriot (1999) je Rac obrambni minister, kar je nekakšna predigra za kasnejše pogoste vloge različnih predstavnikov oblasti oziroma moči (Ti je jasno, prijatelj?, Psi brezčasja, Jaz sem Frenk). Patriot je raketni sistem, ki naj bi ga Slovenija umaknila zaradi groženj z uničenjem jedrske elektrarne Krško. Film ni doživel širšega odmeva.
V hrvaškem filmu Ti je jasno, prijatelj? (2000) Dejana Aćimovića je Rac upravnik zapora. Nekaj let pozneje v filmu Zvenenje v glavi postane upravnik zapora tako, da kot kaznjenec sproži upor, v Aćimovićevem filmu pa je mrk, krut in brezkompromisen šef, ki polno uteleša represivno oblast. Zapornike kaznuje, ker se pritožijo, da dobivajo brozgo namesto hrane, ki je slabša kot v Dantejevem peklu. Medtem ko novinarjem razlaga, da so humana vzgojna institucija, je do kaznjencev uničujoč. Vodi zaporniško proslavo ob Titovem rojstnem dnevu in skloni glavo, ko zapor obišče vodja državne varnosti, ki ga po desetih letih odsotnosti odigra Rade Šerbedžija, vnovič v hrvaškem filmu.
Ponovno minimalistično, a sijajno stransko vlogo je Rac odigral v filmu Sladke sanje (2001) Saša Podgorška. Ah, ta sladki film s polno grenko-komičnega okusa o odraščanju scenarista Mihe Mazzinija, v tem filmu Egona (Janko Mandič). Obdajajo ga religiozno obsedena babica (Iva Zupančič), patološka mama (Veronika Drolc), ki v kinu glasno nagovarja filmsko platno, pedofilski učitelj telovadbe (Jernej Šugman), predvsem pa ga obseda želja, da bi imel gramofon. Rac res nima izstopajoče vloge, a je zelo zgovorno viden: je namreč odvetnik, ki se znajde v kinu, ko želi Egonova mati dobesedno vstopiti v filmsko platno, češ da mora urediti dogajanje v limonadi, s katero se več kot očitno identificira. To razburi tudi odvetnika, ko mati tako njega kot ostale moške v kinodvorani nadere, da so sami prasci. Neki prvoborec se spravi nanj, češ da mu odvetniki niso priskrbeli odškodnin za rane iz Sutjeske, Neretve, Kozare … (ja, Rac je nastopal tudi v partizanaricah), odvetnik (Rac) pa mu nazaj grozi s sodiščem ter maha z dežnikom kot s strojnico v Neretvi.
Ob travmatični izkušnji z nedokončanim filmom Živojina Pavlovića Država mrtvih je Rac snemal eno ključnih vlog v Košakovem filmu Zvenenje v glavi (2002).
Zapor Livada. Leto 1970, ko je jugoslovanska košarkarska reprezentanca na svetovnem prvenstvu v Ljubljani osvojila zlato kolajno. Med ogledom tekme zapornik Keber (Jernej Šugman) zaradi izzivanja paznika vrže televizor v rešetke, kar sproži upor širših razsežnosti. Vodja zapornikov postane Alojz Mrak, ki ga igra Rac. V uporu najprej noče sodelovati, a mu kasneje stopi oblast v glavo, celo tako, da zaporniki začnejo zapirati zapornike. Mrak ima na začetku kot nekakšen filozof poteze modreca in distančno držo do preprostih jetnikov, ki revolucijo vidijo v zahtevah po ženskih obiskih, po odhodih v slaščičarno, boljši hrani, pa tudi po amnestiji in samoupravi. Vsega je preveč, sploh za direktorja zaporov, ki ga igra Racov brat Vasko Polič. A ideologa Mraka kmalu popade obsedenost in se razbohoti: “Red mora bit! Čisti hodniki! Red!ˮ. Mrakov obrat je hipen. Kmalu se prelevi v vlogo oblastnika, kolaboracionista in varuha zapora, zapornike pa pozabi in izrabi. S sarkazmom, kakršnega je zmožen Rac, se poda v korupcijo in hitro pozabo poslanstva, ki mu je bilo zaupano. Mrak iz enega mraka prestopi v drugi mrak. Vzpostavlja red, ki je pravzaprav vpisan že v njegov začetni status. Prisvaja si hrano in postane šef naglega sodišča, ki obglavlja v imenu ljudstva. Pijan od alkohola in oblasti je samodržec, a tudi prestrašeni subjekt. Ta lok med objestnostjo, nažrtostjo in šibkostjo Rac kot običajno spelje v suverenem zamahu, prepolnem transformacij.
Po mednarodni visokoleteči koprodukciji debitantke Nine Mimica Mathilde (2004), ki se dogaja med vojno na Balkanu, se Rac vrne h Klopčiču – oziroma Klopčič k Racu. V filmu Ljubljana je ljubljena (2005) se France (Rac) vrne iz ruskega ujetništva v Sibiriji. Je stric dečka Otona (Kristjan Guček), ki v filmu opazuje življenje v Ljubljani med letoma 1934 in 1945. Smo proti koncu vojne, ko so italijanski okupatorji že odšli, ko se je župan Hribar zaradi njih vrgel v Ljubljanico, ko so Italijane zamenjali Nemci in ko so ljudje z njimi tkali različne usode. “Slovenci so avše z večvrednostnimi kompleksi! Kaj rabimo Prešerna, če ga ne poznamo?ˮ si France mrmra ob Ljubljanici. “Ne, ne, to ni zame,ˮ pravi utrujen in bolan. “Nobenih luči, ne veselja, ne žarnic, ne pijanosti … nikamor ne grem več stran, to je moj dom, sem spadam.” S tem izjemnim monologom France oziroma Rac zaključuje lok desetletnega sodelovanja v Klopčičevih filmih. Mislim, da Rac tu ni igral le Franceta, ampak tudi Klopčiča, ki se je s tem filmom poslavljal. Raca je postavil pred kamere kot paglavca, nonšalantnega fanta z vsem življenjem pred seboj (Zgodba, ki je ni, Sedmina), in se od njega poslovil z vlogo nekoga, ki je toliko prehodil, da zdaj ve, kje se lahko ustavi. V tem filmu je umrl z besedami: “Mi smo dediči revolucionarjev!ˮ
Veljko Bulajić, eminenca hrvaškega filma, oče Bitke na Neretvi in Kozare, reprezentativni režiser socrealizma, dober v filmu Vlak brez voznega reda, kasneje preračunljiv politik, se je s filmom Libertas (2006) po 17-letnem premoru in prvič po razpadu Jugoslavije vrnil za filmsko kamero.
V filmu o znamenitem renesančnem književniku in desidentu Marinu Držiću, ki je moral zapustiti Dubrovniško republiko in živeti v eksilu, Rac igra Lorda Zamagno tako vehementno, kot bi stal na odrskih deskah. Film je predstavljal veliko investicijo, ki pa se pri gledalcih ni obrestovala.
Z odmevnostjo pa je vse presenetil film Igorja Mirkovića Nočne ladje (2012). Filmi o prvi ljubezni so namreč pogosti, o zadnji pa redki. Vendar je ta mehki film o bolečem in hkrati sladkem hrepenenju v starejših letih, o času, ko življenje odteka, o detabuiziranju starosti, kjer ni običajno prisotnega pokroviteljskega odnosa, zelo lep. Ljubezenska pripoved o dveh, Jakovu (Rac) in Heleni (Ana Karić), ki se srečata v domu starejših, se zaljubita in skupaj zbežita iz hiše, kjer domuje le starost, gledalca ne pusti hladnega. Rac ob tem filmu sporoča, da je ljubezen vedno prisotna, vsi jo čutimo, ne glede na leta. V filmu je najprej zadrti starec, ki pride v dom, jezen na vse, ona pa je čustveno inteligentna ženska, a prepričana, da se ji ljubezen ne bo več zgodila. Film, ki daje upanje. Jakov in Helena čutno in čustveno, predvsem pa prav nič stereotipno odplujeta, prvič budna in prvič prosta. Mrtva ladja je daleč proč.
In takoj zatem film Ponarejevalec (2013) – res nekaj za Raca! V vili na Bledu se čisto na kratko pojavi v beli obleki z belim klobukom in belim kužkom kot Josip Broz Tito. Medtem ko se lepo prezračuje po svežem zraku, se ostali dušijo v kontrastih leta oseminšestdeset, še posebej ravnatelj Anđelko (Tihomir Stanić), glavni lik te farsične komedije, ki v neki bosanski vasi, kjer se mešajo vse narodnosti, po tekočem traku ponareja diplome – pa ne zato, da bi s tem kaj zaslužil, temveč da bi bil najboljši človek Jugoslavije, ki z dobrim delom drži Jugoslavijo skupaj.
V zadnjih letih je bil Rac angažiran v drugem planu, v majhnih, a za film pomembnih vlogah, kjer je večinoma predstavljal madež v sistemu – negativce ali predstavnike pohlepne veje oblasti. Tako se bere tudi njegova vloga v izvirnem slovenskem filmu noir Psi brezčasja (2015), ki se zažira v drobovje lakomne in skorumpirane sodobne družbe. Dogaja se v industrijskem Velenju, zaznamovanem s socialistično arhitekturo. Prav zdaj, ko se mesto zaradi kapitalistične ekscesnosti sooča z izjemno visoko stopnjo brezposelnosti, bi lahko film mirno dobil nadaljevanje, saj gre za brezčasnost in dimenzije globalno-lokalnih nevralgičnosti. Rok Osterberg (Primož Vrhovec) se vrne v rodni kraj, da bi raziskal umor svojega brata. Znajde se sredi umazane igre moči med vplivno družino mestnega politika, lokalno mafijsko združbo in nemočno policijo. Ne bo sicer izvedel, kdo je ubil brata, a se bo v poizvedovanjih razkrila vsa greznica povezanosti kriminala in politike. Rac igra lokalnega politika, Kovača starejšega, ki je na drugi, temni strani oblasti. “Je kdo omenjal strah?ˮ se iz fotelja z viskijem v roki cinično nasmiha in samozadovoljno pojasnjuje, da je vse, kar je zgradil, zgradil na strahu. Ali kot ga opisuje Rokov prijatelj: “Stari Kovač ima pol f*king mesta pod kontrolo, zdaj hoče pa še svojega sinkota za župana.” V filmu v glavnem nastopajo igralci, ki (še) niso udomačeni na filmskem platnu, zato je bila odločitev, da nekatere vloge igrajo profesionalci, smiselna: ti namreč vzpostavljajo nujno razliko, predvsem pa ovrednotijo težo njihovega minulega dela, ki trdno stoji.
To navsezadnje Rac dokazuje tudi v svoji do zdaj zadnji vlogi v filmu Jaz sem Frenk režiserja Metoda Pevca (2019). Kot posebni gost in siva eminenca je persona in zvezda hkrati – že s tem, ko je. Nič mu ni treba reči, da pove vse.
Ljubljanska Drama je režiserju Dušanu Jovanoviću naročila dramsko besedilo za predstavo, v kateri bi nastopali trije upokojeni igralci: Milena Zupančič, Boris Cavazza in Radko Polič. Gledališki predstavi z avtobiografskimi elementi je Jovanović dal naslov Boris, Milena, Radko. V dokumentarnem filmu Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017) ne spremljamo le nastajanja te predstave, ampak posredno tudi okvire življenjske zgodbe trikotnika Milena, Dušan in Rac. Dušan Jovanović, soprog Milene Zupančič, pripoveduje, kako se je Rac štulil zraven in mu speljal Mileno; Rac, kako je Milena zaspala na dan njune poroke; Milena, kako so se karte premešale in je Raca nadomestil Dušan; Rac, kako je Dušan stisnil rep med noge – in da ni hujšega, kot če ukradeš ljubezen; Dušan o tem, da še nihče ni ukradel srečne ženske, itd. Za Dušana je od nekdaj veljalo, da ob njem še kamen zaigra, a tokrat so peli vsi kamni. Rolling Stonesi. Dokumentarna kamera se ustavi v medčasju vaj, ozira se na obraze, reakcije, tihote in refleksije, beleži ugibanja, ali bodo gledalci prišli na predstavo zato, da bi gledali limonado o življenju slavnih, ali pa bodo odnesli kaj več.
Vendar film najbolj izpostavi fenomenalno spoznanje vseh protagonistov o potenci vsakega akterja posebej, ki je zmožen distance do lastne preteklosti. Te ne podoživljajo, temveč jo igrajo. Ko je premiera mimo, se Rac ne pridruži proslavljanju, temveč se umakne v samost. Odigral je vlogo, ki je le predstava, a prvenstveno tudi ura, ki odzvanja. Dober je.
Rac je zapletena duša, na videz poln protislovij. Slišali ga boste grmeti, da do obisti sovraži svoj poklic – če se mu povsem predaš, ti namreč vzame vse. A še preden dokonča, v sebi prizna, da ne gre za izgubo, temveč za zmago. Zmago v samopremagovanju in v doseganju perfekcionizma, ki ju je povzel po očetovem življenjskem realizmu. In ob tem ne zataji mehkobe matere, prvoborke in volkulje, ter toplega ognjišča družine.
Rad benti, da je njegova filmska kariera nikakršna, brez rdeče niti, kot da bi kura razmetala gnoj po dvorišču. Če ne bi Grobler in Pretnar tako zgodaj umrla, potem bi imel kariero, tako pa, pravi, je pustil le nekaj sledi pri določenih režiserjih.
Kakšnih nekaj sledi – pustil je cele brazde! Samo na filmu, kaj šele v gledališču, je šel skozi vse možne profile: bil je proletarec, žurer, partizan, revolucionar, upornik, partner, propadli idealist, kmet, študent, aristokrat, birokrat, belogardist, gestapovec, zguba, intelektualec, ustaš, Slovenec, grof, izseljenec, direktor, paznik, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, upokojenec, oblastnik, da ne naštevam naprej.
S kraljevskim telesom in možnostjo neverjetnega razpona transformacij, ko je naseljeval drugega v sebi, je v vsaki vlogi obračal Groblerjevo pripombo iz njegovega prvega filmskega izleta: “Veš kaj, poba, tebe ima pa kamera rada!ˮ Vemo namreč, da te kamera nima rada kar tako! Da te ima rada, jo moraš poznati, vedeti, kje stoji, zakaj je tam, kaj pričakuje od tebe, kje te najde, kje te skrije, kje te zlomi in kje ti lahko zlomiš njo. To pa je velika reč, ki jo je Rac popolnoma obvladal.
Nekoč nam je žugal, češ, ko bom nehal igrati, me ne smete več klicati Rac, temveč Radko. Dragi Rac, ne bom se opravičevala, ker te ne poslušam. Kajti tvoja igra pač nikoli ne mine in se nikoli ne upokoji.
OPOMBE:
[1] Devet krogov, r. Majda Širca, RTV Slovenija, 2019.
[2] Tadej Golob (Ljubljana: Beletrina, 2018).
[3] Andrej Inkret, “Kačurjev problem”, Ekran, 1976, št. 3, str. 14.
[4] Viktor Konjar, “Igor Pretnar”, Ekran, 1976, št. 3, str. 10.
[5] Patricija Maličev, “On meni manj verjame kot jaz njemu”. Delo, 20. 8. 2016, št. 193, str. 20–23.
[6] Sutjeska, r. Stipe Delić, 1973.
[7] Bitka na Neretvi, r. Veljko Bulajić, 1969.
[8] Kozara, r. Veljko Bulajić, 1962.
[9] Leta 1992 je dobil nagrado CIRCOM za najboljši evropski TV-film.
Besedilo je objavljeno v knjigi Poklon Radku Poliču.
