Težka resnica nam je že predobro znana. Danes potrebujemo prostor za ustvarjanje, izmišljanje, udejstvovanje in prikazovanje realnosti, ki presega razočaranje, bolečino in nepravičnost, a hkrati ne zapade v eskapistično potrošništvo. V svetu, ki ga vse bolje spreminjamo v apokaliptično YouTube serijo, kvirovski in feministični DIY filmi ponujajo izhod. Ne s pobegom, temveč z radikalnim zamišljanjem alternativ in vzpostavljanjem prostorov užitka, solidarnosti ter svobode. S filmskim programom 26. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore vas vabimo k raziskovanju in ustvarjanju alternativnih življenjskih scenarijev in lastnih narativov.
Festival odpira libanonski žanrsko-plesni film Sramota (عيب / Shame, Hadi Moussally, 2024). Vrhunski kostumi in bogata zvočna pokrajina nas popeljejo v vizualno in čutno razkošno pripoved, ki subtilno, a hkrati silovito preizprašuje družbena pričakovanja ter kolonialne poglede na Bližnji vzhod. Film raziskuje koncept sramu v arabski kulturi in njegovega vpliva na spolne norme, identitete te družbene odnose. Prek vizualne in zvočne poetike spodbuja refleksijo o sramu kot orodju družbene kontrole in odpira prostor za nove izraze individualnosti.
K tematiki telesnosti se obrača tudi film Z vodo napolnjena školjka (A Water-Filled Shell, Chudi Zhang, ZDA, 2024),v katerem kvir ženski skozi prakso shibari razvijeta intimno in iskreno razmerje. Japonska umetnost vezanja v filmu deluje kot meditacija, orodje sprostitve in vzpostavljanja zaupanja, presega pa klišejske predstave moči in nadzora, pogosto prisotne v mainstream reprezentacijah BDSM in fetiš filmov.
Belgijska vampirska fikcija Olgine oči (Olga’s Eyes, Sarah Carlot Jaber, 2023) pripoveduje zgodbo starejše vampirke, prisiljene v bivanje v domu za ostarele. Na izviren način osvetljuje vprašanja nevidnosti starejših kvir oseb, institucionalnega nasilja in pomena izgradnje chosen family (izbrane družine). Film prikazuje, kako lahko kvir skupnosti znotraj institucionalnih prostorov namesto reproduciranja normativnih modelov gradijo alternativne podporne sisteme.
Britanski dokumentarni film Ne moremo narediti veliko (There Is Not Much We Can Do, Erica Monde, 2022) tematizira življenje z endometriozo in zdravstvene težave oseb z maternico. Uporablja metaforo invazivnih rastlin, ki simbolizirajo odpornost in moč, ter subvertira normativne predstave o ranljivosti in t. i. »naravnem«.
Drugi sklop filmskega programa se posveča feministični in kvirovski erotični ter pornografski produkciji ter vprašanjem užitka in gledalstva. Feministična in kvirovska pornografija je politična praksa, ki izziva heteronormativnost in patriarhat. V nasprotju z mainstream pornografijo, ki pogosto reproducira stereotipe in objektivizira telesa, fem-kvir produkcija poudarja soglasje, raznolikost in avtentičnost. Neodvisna filmska produkcija, ki ni podrejena tržnim interesom, odpira prostor za svobodno izražanje, refleksijo in kolektivno imaginacijo drugačnega sveta.
V tem duhu program odpira Vesoljska lezbična fisting opereta na Veneri (The Lesbian Alien Fisting Operetta on Venus, Lasse Långström, Švedska/Nemčija, 2023), glasbeni film, ki gledalkam_cem ponuja spektakel brez primere. Žanrsko drzno, vizualno ekstravagantno delo razgrinja vesoljski svet, kjer seksualnost postane igrivo in domišljijsko polje raziskovanja. Film slavi spolno svobodo in užitek kot kolektivno prakso ter dokazuje, da si lahko zamislimo svetove brez rigidnih družbenih norm.
Za vse, ki se sprašujejo, kaj sploh pomeni feministična in kvirovska pornografija, je Nekaj posebnega (A Certain Kind, Gabriel Gutierrez Morales, ZDA, 2024) idealna vstopna točka. Film razkriva proces feministične in kvirovske neodvisne pornografske produkcije v ZDA. Osredotoča se na soglasje kot ključno načelo etičnega pristopa k reprezentaciji želje, spolnosti in teles. Gledalkam_cem ponuja vpogled v snemalni proces ter razkriva razliko med mainstream pornografijo in produkcijo, ki v ospredje postavlja etiko, avtonomijo in telesno raznolikost.
Kako lahko film kot spolno pogojen medij prikazuje spol, ki presega binarnost? Kvir feministični film se nenehno izmika normativnim reprezentacijam in išče nove oblike upodobitev spolne fluidnosti. Spolna fluidnost (Genderfluid, La Fille Renne, Laure Giappiconi, Elisa Monteil, Francija, 2021) je izrazito senzoričen film, ki ustvarja atmosfero, v kateri gledalke_ci začutijo novo dimenzijo spektra spolnosti, identitete in izraza. V vseh sobah, kjer sva se srečala (In All The Rooms We Met, Bonaventure Tain, Malezija, 2024) je dragocen, saj le redko vidimo tolikšno odprtost in nežnost, izraženo skozi perspektivo cis moškega. Medtem ko Vesoljska lezbična fisting opereta na Veneri odpira vizijo utopičnega, vesoljnega sveta, V vseh sobah, kjer sva se srečala razkriva, da raznolike oblike moške subjektivnosti in avtonomije niso le možne, temveč že prisotne. Program zaključuje film Princesa in pav (The Princess and the Peacock, Daniel Baker-Wells, Nemčija, 2024), ki zastavlja ključna vprašanja: kako razumemo bolečino in negativne občutke? Kako se z njimi soočamo? Če razumemo, zakaj protagonistka počne, kar počne, se moramo vprašati tudi, zakaj nas to kot gledalke_ce pritegne. Film tako odpira prostor za razmislek o naši fascinaciji nad trpljenjem drugega, nad samopoškodovanjem in nasiljem – temami, ki jih pogosto ne znamo ali ne zmoremo zares obravnavati.
Ko govorimo o užitku, ne govorimo o eskapizmu ali o svetu, ločenem od družbene odgovornosti in kritike. Zabava in radost ne pomenita bega, temveč lahko predstavljata orodji za subverzijo in odpornost. Film se sprašuje, kaj se dogaja z nami, kako dojemamo lastne izkušnje in kako naša percepcija ter identiteta doživljata preobrazbo ob soočenju s transgresivnimi podobami. Feministična in kvirovska erotična ter pornografska produkcija pogosto omogočata prav to – prestop meja normativnih predstav o spolnosti, telesnosti, vedenju in vlogah. Kljub temu pa ostajamo vpete_i v družbene realnosti, ki določajo naša življenja. Princesa in pav nas vrača na tla: opozarja, da smo še vedno ujete_i v sistemske oblike zatiranja in travme ter da še vedno delujemo znotraj represivnih struktur. Spolnost v zahodnem svetu je neločljivo povezana s kapitalistično in neoliberalno logiko.
Kako lahko prekinemo ta začarani krog samopovzročenega in vsiljenega, vizualnega in voajerističnega nasilja? Kaj nasilje sploh je in kakšen je njegov odnos do užitka? Ali smo kot ljudje sposobne_i preseči te normativne sisteme represije ali moramo postati nekaj več – nekaj onkraj človeškega, kot pav, kot drugo bitje, kot nova vrsta? Ali lahko ustavimo apokalipso, ki smo jo ustvarile_i same_i?
Ne podlegajmo logiki nemoči in frustracije. Dovolimo si prepoznati lastno moč in zmožnost ukrepanja. Film nas uči, da bolečino lahko preoblikujemo v nekaj transformativnega – v novo realnost, ki temelji na solidarnosti, zaupanju in odgovornosti, hkrati pa slavi užitek, praznovanje in moč skupnosti.
