Filmi Andreja Zvjaginceva vse od njegovega prvenca Vrnitev (Vozvraščenje, 2003) pritegujejo pozornost filmskih kritikov in teoretikov. Nekateri ga vidijo kot novega Tarkovskega. Film Vrnitev velja za napeto minimalistično mojstrovino, ki surovi realizem povezuje z metafizično in versko simboliko, vizualnimi citati ter umetniškimi referencami, zato ne preseneča, da je bil interpretiran tako skozi psihoanalitično kot skozi teološko prizmo, po drugi strani pa tudi kot alegorija postsovjetske Rusije.
Življenje mladih bratov Andreja in Ivana, ki živita z materjo, pretrese prihod njunega očeta, ki se po dvanajstih letih odsotnosti nenadoma vrne v njuni življenji. Oče, ki ga poznata samo s stare fotografije, ju odpelje na skrivnosten izlet na odročen otok na severu Rusije. Potovanje, ki naj bi bilo ribiški izlet, se hitro sprevrže v surovo preizkušnjo avtoritete, moškosti in zaupanja. Motiv za vrnitev brezimnega očeta ostane neznan, vsebina skrivnostne lesene škatle, ki jo gre izkopat na odročni in nenaseljeni otok, se gledalcem nikoli ne razkrije, vrnitev iz naslova pa ni zgolj očetova vrnitev, temveč tudi vrnitev obeh otrok domov, o kateri gledalec ugiba po koncu filma.
Vznemirljiva psihološka drama o avtoriteti, krizi identitete in kolapsu starega reda, v kateri se narava zdi kot lik, pokrajina v desaturirani modrozeleni svetlobi pa nadzemeljska (fotografija Mihaila Kričmana), velja za enega najboljših evropskih filmov 21. stoletja. Film, ki je prejel zlatega leva v Benetkah leta 2003, je bil nagrajen tudi na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu.
Zame je bil to eden tistih filmov, ki se nadaljujejo tudi po svojem koncu. Vsebuje vsaj tri konkretne in simbolne vrnitve. Zame je bila najmočnejša tista, ki je v filmu ni in o kateri sem ugibal po odhodu iz kinodvorane: vrnitev obeh fantov domov in njuni življenji po tem, kar se je zgodilo. Tudi več kot dvajset let po ogledu se živo spominjam zgodbe, filmskega minimalizma, impresivne fotografije in nepričakovane igralske moči dveh mladih igralcev. Ponoven ogled me ni razočaral, temveč mi je dal misliti o tem filmu v kontekstu kasnejše filmske poti Zvjaginceva. Prvenec Vrnitev je žal edini film Zvjaginceva v arhivu Kinoteke, čeprav bi si tudi drugi njegovi filmi zaslužili mesto v zbirki.
Zakaj je več kot dvajset let po nastanku vreden ogled tega filma in pogovor o njem? Vrnitev med drugim napove teme, h katerim se je režiser vračal tudi kasneje. Če Vrnitev pripada zgodnji, t. i. metafizični fazi, kot jo imenuje režiser sam, bo vprašanja avtoritete in patriarhalnih vzorcev postsovjetske Rusije v kasnejših filmih obravnaval z eksplicitno družbeno-politično kritiko. Vrnitev je film z univerzalno, tako rekoč biblijsko temo; po svoje preprost in minimalističen film, ki za sabo pušča odprta vprašanja in z arhetipsko motiviko kliče po interpretaciji.
