Ken Jacobs – skrite plasti za podobami

Stara stereografska podoba obiralcev bombaža, ki je računalniško animirana tako, da prizor predstavi v dejavni globini tudi enookim gledalcem.

Stereogram, ki slavi tovarniško produkcijo preje. Številne bobine preje se vijejo v ogromnem tovarniškem prostoru s strešnimi okni, z mnogimi stroji pa upravlja le peščica moških. Moških? Nekateri so otroci. Aktiviram dvojno fotografijo, da bi vzbudil določeno mero 3D, skladatelj Rick Reed pa sugerira nenehen hrušč strojev. Se vam trga srce za otroke? Otroke bodo zagotovo rešili – in to njihovi šefi! »Fantje,« bodo rekli, »ne boste verjeli, kakšno vojno imamo za vas!«

Interakcija Popolnega filma in Zdravnikovih sanj pokaže dva diametralno nasprotna načina uporabe najdenih posnetkov: rekonstrukcijo v Popolnem filmu in dekonstrukcijo v Zdravnikovih sanjah. Medtem ko Popolni film v spomin prikliče zgodovinski dogodek, atentat na Malcolma X, Zdravnikove sanje uporabijo pretrge in preuredijo filmske podobe iz starega televizijskega filma, pri čemer spravijo na površje latentne seksualne konotacije, inherentne zgodbi. Ker je zgodba o starejšemu zdravniku, ki zdravi bolno dekle, razlomljena na ta način, je videti v povsem novi luči. Deloma pa je filmoma skupno, da prepovedano in zavrnjeno spet naredita vidno. V obeh filmih apropriacija in umetniška obdelava obstoječega gradiva postaneta seizmograf duha časa, ki ga prikazujeta. Ken Jacobs o Popolnem filmu pravi: »Film, ki ni bil nikoli posnet … nezmontiran skupek izrezanih delov zgodovine. Reportaža o atentatu na Malcolma X iz poročil ameriške televizije. Predstavljena za vaš užitek, kot da bi bila vzeta neposredno iz kante za smeti.«

Orchard Street je Jacobsov čisto prvi film, izvirno posnet leta 1955. Barvni projekt brez zvoka je bil posnet na lokaciji kot opazovanje ulice, pločnika in prebivalcev območja, ki je bilo v 50. letih prejšnjega stoletja, le desetletje po 2. svetovni vojni, v večini judovsko. S snemanjem ulice Orchard Street Jacobs ni le dokumentiral svoje soseske, pač pa tudi dogajanje pod njenim površjem. Leta 1955 je bila ta ulica kraj, kjer je razcapana starka prodajala kruh, napisi so oglaševali kniše, deklice so preskakovale kolebnico, z blokovskega požarnega izhoda pa je visel doma narejen znak, ki se je poklanjal Dodgersom. Posnetki so tudi boleč opomin na grozote, ki so jih mnogi od teh ljudi pretrpeli v Evropi pod nacistično okupacijo. Soseska je bila »živa zgodovina«, razloži Jacobs. »To sem hotel dokumentirati. Šlo je za kraj, kjer si se te zgodovine lahko boleče dotaknil.«
»1955, Alan Becker je včasih asistiral. Moj prvi film, s katerim sem se vrnil k judovstvu (ki je takrat prežemalo ulico) moje vzgoje. Izvirno je bil dolg skoraj pol ure, a so mi kasneje rekli, da ne morejo kazati dokumentarca, ki bi bil daljši od 12 minut. In ker sem bil brez denarja in lačen, kot se pričakuje od mladih umetnikov, sem ga skrajšal. (…) 2014: po zelo občasnih projekcijah te katastrofe in s hčerko Nisi za računalnikom je bila dosežena skoraj popolna vrnitev k originalu v razkošni tišini. S svojo kamero Bell & Howell 16 mm 70DL sem bil veliko na ulici, a temu nihče nikoli ni ugovarjal. Včasih so me ljudje spraševali, na katerem kanalu se bodo videli, jaz pa sem jim razložil, da sem le ‘neodvisni filmar’ oziroma klošar s kamero. Osupel sem bil, ko sem videl, kako Kodachrome ohranja podobe časa. Oprostite mi, da sem vas več kot pol stoletja nazaj razočaral, ljudje z ulice Orchard Street, bili ste čudoviti. Par v objemu: ona je delala na ulici in jo utelešala, tisti, ki jo poljublja, pa sem jaz.« – Ken Jacobs

Ena najbolj izjemnih osebnosti v zgodovini gibljivih podob, Newyorčan Ken Jacobs, v svojem delu izkazuje neskončno fascinacijo in prizadevanje za izjemno umetnost gibljivih podob. Ken Jacobs že leta raziskuje odnos med površino in globino. Njegova dela, od zgodnjih eksperimentov z uporabo Pulfrichovega učinka prek dvojne projekcije Živčni sistem (Nervous System) do uporabe 3D digitalne tehnologije, ne fascinirajo le zaradi vznemirjajočih vizualnih doživetij, pač pa tudi zaradi izostritve zaznavanja, ki jo ustvarijo. Nemi film, avantgarda in digitalni 3D – v umetniški praksi Kena Jacobsa se 120 let zgodovine filma lahko zlije v en sam filmski dogodek.