Marseille po vojni + Angelčki božji

Poetični portret marsejskih pristaniških delavcev po 2. svetovni vojni; asemblaž fotografij, povezanih z Nacionalnim pomorskim sindikatom. V spomin prikliče Ousmaneja Sembèneja, ki je delal v pristanišču, kasneje pa postal eden od ustanoviteljev novega afriškega filma v 60. letih prejšnjega stoletja.

Angelčki božji predstavlja zaključek in vrhunec neorealistične linije v okviru – danes imenovanega – gibanja »losangeleški upor« (L.A. Rebellion), ki se je začelo s filmom Charlesa Burnetta Several Friends (1969). Film Billyja Woodberryja spremlja uničujoče učinke podzaposlenosti na družino v isti losangeleški skupnosti, ki je prikazana v Killer of Sheep (1977), in priča o razdejanju časa v le nekaj letih od nastanka slednjega. Nate Hardman in Kaycee Moore presunljivo odigrata vlogi zakoncev, katerih družino razdrejo dogodki onkraj njunega nadzora. Če preostane še kakšna odrešitev, se nahaja v občutljivem prikazu vsakdanjega življenja, ki vztraja skozi ves film. Leta 1978, ko se je začela produkcija Angelčkov božjih, je bil takrat 34-letni Burnett že starosta in mentor mnogim članom filmske skupnosti UCLA, bil pa je tudi tisti, ki je Woodberryja spodbudil, da se loti celovečerca. Burnett je v pomenljivem dejanju zaupanja novincu ponudil pretresljivo intimen 70-stranski izvirni scenarij in film tudi posnel. Poleg tega je Woodberryja povezal z zasedbo prijateljev in sorodnikov, od katerih so mnogi nastopili že v Killer of Sheep, kar je utrdilo povezave med filmoma. Vendar je ključno, da je nato opustil nadaljnja navodila in pustil, da Woodberry sam razvije, režira in montira gradivo. Kot razkrije Woodberry: »Namerno se je zadrževal, da mi ni dajal rešitev za stvari.« Woodberry je svoj celovečerni prvenec odlično zrežiral, rezultat pa je skupinsko delo, ki predstavlja seštevek vizij Woodberryja, Burnetta in njune odlične zasedbe. Medtem ko je Burnettov izvirni scenarij poudarjal duhovno krizo Hardmanovega Charlieja Banksa, je takrat poročeni Woodberry, skupaj z Moore in Hardmanom, v filmu nadaljeval z razvojem družinskih odnosov in artikuliral prikaz družine, ki se trudi preživeti v svetu hitro izginjajočih perspektiv. Če gledamo nazaj, konec filma lahko vidimo kot duhovno slovo ne le za Banksa, pač pa tudi za Burnetta, ki se je s svojim naslednjim filmom, klasiko To Sleep With Anger (1990), odmaknil od neorealističnega dela; za Woodberryja, ki je prešel v dokumentaristiko; in za Hardmana, ki je kmalu zatem zapustil film. Angelčki božji ostaja nepozaben mejnik v ameriškem filmu.« – Ross Lipman