Moji sosedi + Zerda in pesmi pozabe

Afriški migranti v Parizu govorijo o vsakdanjem življenju in rasizmu na trgu dela in stanovanjskem trgu. Šanson, po katerem je film poimenovan, govori o bedi na lastnem pragu. Hondo potem v drugačnem tonu nadaljuje s svojo analizo družbenih razmer: še nikoli ni bilo postkolonialno stanje sveta povzeto tako koncizno kot v zaključni animirani sekvenci.

Film Zerda in pesmi pozabe Assie Djebar, ene najbolj znanih in najširše branih arabskih pisateljic njene generacije, je nastal kot del avtoričinega zavzemanja za alžirsko neodvisnost. Ob koncu 70. let prejšnjega stoletja je posnela dva filma,La Nouba des femmes du Mont Chenoua (1979) ter Zerda in pesmi pozabe, ki sta izjemno pomembna v kontekstu protikolonialnega zgodovinopisja, četudi sta požela razmeroma malo pozornosti. Za film Zerda in pesmi pozabe staAssia Djebar in njen soavtor Malek Alloula pol leta preživela v filmskih arhivih produkcijskih hiš Pathé in Gaumont ter si ogledovala filme in posnetke, ki so jih francoski dokumentaristi posneli v kolonialnem obdobju. Te »podobe ubijajočega pogleda« se s pomočjo montaže v določenem smislu prečesavajo, da bi se našla natanko tista resnica, ki je ne kažejo, upor, ki se je umaknil »za masko«. Ta neusmiljena preiskava se meša s soundtrackom, v katerem so militantna poezija, recitativ in eksperimentalna glasba povezani v labodji spev kolonialni oblasti.