Še ne povedane zgodbe

Še ne povedane zgodbe – režiserjeve beležke o izgnanstvu, družini in filmu

Avtor: Rajko Grlić
Prevedla: Ženja Leiler Kos

Grlić v knjigi niza kratke zgodbe, beležke, spomine, utrinke, asociacije, vinjete, anekdote in opombe pod črto, ki jih uvajajo po abecedi razvrščeni filmski pojmi. Resničnost izvirno
preplete s filmsko izmišljijo. Nekakšen osebni filmski leksikon prinaša puzzle, ki ga bralec lahko poljubno sestavlja. Ob tem se mu v kronološko neurejenem vrstnem redu razpirajo režiserjeva osebna oziroma družinska zgodovina, poklicna pot, zgodba nekdanje skupne države ter njenih politično-kulturnih značilnosti in pretresov ter seveda kompleksnost sveta
filmskega ustvarjanja. Knjiga tako ni le izvirno napisana avtobiografija, ampak tudi dokument dramatičnega časa, ki je zaznamoval povojne generacije in številne posameznike, med katerimi tudi Grlić ni izjema. Kot pravi prevajalka, se na videz zdi, kot da je Grlića pri pisanju knjige vodila predvsem strast do pripovedovanja zgodb, manj pa njihova jezikovna artikulacija. A ravno literarna preprostost, stavčni minimalizem, repeticija in odmerjen ritem, ki se izkažejo za poseben prevajalski izziv, učinkovito sinhronizirajo preplet resničnosti in izmišljije, ki je dostikrat dvoumen. Razmerje med svojo osebno zgodovino in (filmsko) izmišljijo, se pravi umetnostjo, avtor preizprašuje duhovito, čustveno in hkrati trpko distancirano – ob tem pa ves čas ve, da filmskih ali literarnih zgodb ni treba iskati nikjer drugje kot v življenju samem.

»Kako resnično, pomislim, ko gledam Ruth, kako se zadovoljno smeji modrosti, ki jo je pravkar izrekla. Res, tudi Tolstoj je to trdil – vse dobre zgodbe, življenjske in filmske, je mogoče zvesti na ta obrazca: ali je človek odšel na pot ali pa je tujec prišel v mesto. Rekel bi, da sem in eno in drugo – tisti, ki je odšel, in tujec, ki je prišel.« Rajko Grlić (iz knjige)

Slovenska kinoteka, 2022
zbirka Kinotečni zvezki